Zate

To je nekaj takega kot pismo. Verjetno ni pravo pismo, ker nima naslovnika. Vsaj ne tistega, v navadnem smislu besede.

Pišem ga sama sebi in hkrati zate, ki ljubiš Zeleno. Pišem odmev tvojega nastanka. In odmevi so zapacani, premaknjeni iz osnovnih tonov in zameglejo postavljeni nazaj. Krožijo, se prelivajo in hkrati dajejo občutek celovitosti. Šele odmev naredi zvok popoln. Nič ni jasno, če ni za tem zabrisane sence.

Jaz pa nimam podlage. Sem samo nekaj črk, zapisanih čez ekran. Za tem ni ničesar, kar bi bilo resnično. Ničesar, kar bi se dalo oprijeti ali še bolje - objeti. In ti si prav tak. Tvoja zelena je majhna packa v vesolju, ki izgine takoj, ko je nihče ne gleda.  Si moja slika sveta, ki pa nemočno obvisi, ko jo odložim na stran. To hočem povedati - odlagam te na stran. Jaz nimam podlage in nič ne more obstajati brez podlage. Ni čustva, če ni človeka, kamor ga lahko položiš. Lahko se dava v črke.  Tam sva najlepša. Če kaj takega, kot je najlepše sploh obstaja … Pa tudi če ne obstaja, ni težav. Naredila bova, da obstaja.

Prestapljam. Na nov vlak grem. Na poti domov me je ustavila časovna zanka in zdaj nisem več v istem času. Sem nekje drugje, sem nekdo drug. Prestapljam v drugo zgodbo in sproti že iščem besede, ki mi bodo tam postavile hišo. Hiša bo majhna in tesna kot ptičja hišica z ogromni okni. Vse, kar potrebujem so ogromna okna. Da mi kak ptič ne pobegne.

Nimam podlage in moja zgodba ni zgodba. Všeč mi je tvoja zelena. Ima konec in začetek ter nekaj stavkov vmes. Jaz imam brezno. Brez-dno. Hiš je tam za celo naselje, časovne zanke na vsakem vogalu. Sem še sploh jaz, če prehajam? Ime mi je Maja in to je moje Pismo. Sem dejstvo.