Članek
Na robu
Objavljeno Mar 28, 2015

Našla sem klop na robu gozda. S pogledom na njive in novo zaplato dreves. Na drugi strani so se sprehajale srne in srnjaki. Ujela sem nekaj njihovih pogledov, potem so zbežali nazaj v gozd.

 

Počasi sem dihala zrak, težek od cvetnega prahu. Nekaj je v zraku, sem se nasmehnila in pustila, da mi veke prekrijejo oči. Hotela sem slediti zvokom, ki so plavali nad mano. Šumenje golih vej se je bojevalo s kriki otrok izpred šole in brnenjem avtomobilov. Ujela sem odmev ptičjega žrvgolenja in lastnega vzdiha. Misli so mi nepretrgano tekle na prste in noge, ki sem jih stegnila proti nebu. Če sem si obraz prekrila z rokami, sem si lahko predstavljala gola mezinca, ki se igrata z oblaki.

 

Nekaj sem iskala. Mogoče večji odmerek svetlobe. Ali čas. Pesmi sem pustila ležati na nepostlani postelji. Besede so bile neuporabne. Še stavki so se odpovedali vejicam in se prelili v slike. Cipresa in teta, ki mi govori o kolesih. Novo kolo bi potrebovala.

 

Cela veriga neznancev, ki mi razlaga jazz in blues. Poslušam Pink Floyde, poslušam Red Hot Chili Pepperse, poslušam neko žensko, ki basira skozi življenje. Pretapljam se v druge. Njihove stavke spreminjam v lastne. Dodajam svoje interpretacije. Odpovem se lastnemu jazu, da bi odkrila drugega.

 

Slike se razpršijo v abstraktne podobe iskanja. Verjetno sem se uničila. Če se pretapljam v druge, zame ne ostane nič. Samo klop. Srne so se vrnile. Njihove tanke noge so pravokotnice svetu. Sama tečem nekje mimo. Ali skozi.

 

Šele ko sem se izvila iz objema klopi, sem zagledala drevesi. Rasli sta vsaka zase, korenine so bile ločene. In potem, nekje na polovici, sta bili zraščeni skupaj, kot bi šele zdaj ugotovili, da potrebujeta naslon. Kakih dvajset centimetrov sta se tesno oklepali druga druge, malo pred začetkom krošnje sta se ločili. Nejeverno sem sledila z dlanjo deblom. Sta dve? Je ena? Ali se zadevedata, da si delita misli? Sta se ustrašili povezanosti in sta se zato spet razcepili? Poskušala sem si zapomniti vsako prasko na njunih deblih in medtem nezavedno prelagala metaforiko v možganih.

 

Po desetih minutah sem šla. Možnosti je bilo preveč … ali premalo. Prišla bom nazaj, sem se odločila.

 

Zdaj bi morala nazaj … besede so neuporabne, kajne? Molčeče zgodbe pa povedo preveč …