Besede so zaradi odnosov.

Do sebe, drugih in okolice.

Vidim drevo. In je drevo. Sem jaz, ki ga gledam in je krošnja, v kateri so ptice.

Slišim trepet in odzvanjanje ure na zvoniku. Vem, da je čas in prostor. In vse to v moji glavi, ki hibernira.

Ko vse to zapišem je videti resnično, čeprav je noč in ponoči ni ptic, ki bi žrgolele. Slišim skovikanje sov.

In besede so zato, da so izgovorjene in slišane. Četudi samo zame in prosto odmevajo v skritih delih mojega telesa.

Besede so zame, da vem, da obstajam. In tišina je premor, ko zajamem sapo.

Tudi dihati je treba. Da podaljšaš pogodbo za dan. Leto in še nekaj poglavji.

Besede so za naivne.

Za tiste, ki mislijo, da so lahko zaokroženi. Za tiste, ki iščemo nekaj, kar nas bo držalo skupaj.

Pa nič takega ne obstaja.

So samo misli, ki begajo v neznano.

Kometi.

In besede so kometi.

Zaslepijo, da se lahko potem mirno pogrezneš v noč.

In besede so pregrade, mostovi in luknje.

Samo stavek obrneš in ti spodrsne.

Besede so spolzke in nanje se lahko prilepiš.

Besede varajo, ko govorijo resnico.

Zgradijo svet in ga potem zamajejo.

Besede so zaradi majajočih odnosov.

Da se ziblje dalje in počasi pljuje po morju.

Besede so morje.

Kopno je daleč in nedosegljivo.

Besede so voda. Besede so ogenj.

Besede so zaradi drugih.

Jih ujamejo. Prežvečijo. Pretresejo. Iz globine potegnejo morsko travo in jo vržejo na čoln, da se posuši in umre.

Besede so smrt.

Vstajenje.

Ustvarjalke novih vesolji in pokov, ki žarčijo kosti.

Besede so drugi.

V njih njegov las in pogled, ki je smešno črn. V njih njeno krilo in potrkavanje prstov ob mizo.

Stoli se zamenjajo in zapleteš se v igro, kjer je rezultat premikanje. Dotikanje. Približevanje in neskončno praznine vmes.

Besede so tišina.

Erotika.

Pomerjanje moči in izzivanje atomov, da se krčijo. Zmanjšujejo v kroglice, ki mu jih mečeš v obraz.

In besede so čakanje.

Krik, ki se je pozabil osvoboditi.

Samo a!

Kratek in zadušen.

Kot beseda.