Vsake toliko časa me, priznam, največkrat na fb, hudo razjezijo izjave mojih prijateljev, znancev in ostalih. Posti o strpnosti, ljubezni, enakosti, politiki,...Pa da ne govorim o duhovnosti, kaj šele o drugačnosti oz. norosti.

Drugačnost me bode že nekaj časa. Leta, verjetno. Se mi zdi, da se je začelo z nanizanko Sex v mestu, ko je kar naenkrat vsem ženskam postal fetiš čevelj in so vse iskale svojega Mr. Big-a. In, da, vse so bile seveda (zmotno) prepričane, da so ravno one najbolj podobne Carrie. Ah, bejšte no! Žalostno je, da nekatere še kar niso prišle iz te faze, ampak so jo le malo nadgradile. Is this even possible??!

Če se vrnem na drugačnost. Da, tam nekje, smo postajali tudi vse bolj aktivni na fb. In, joj mene joj, kako je vsak drugačen, bolj nor, od ostalih. Koliko brezveznih floskul, prilimanih na vsakem drugem zidu.

Smešno je kako nekateri izjave pomembnih ljudi limajo na zid, sveto prepričani, da so samo oni takšni, da se jih samo oni držijo, da veljajo samo za njih, ne potrudijo se pa niti toliko, da bi preverili če ni v neskladju s "pametno" mislijo nekega drugega misleca, ki so jo pripopali prejšnji dan.

Kot otrok sem si vedno želela biti kot drugi otroci. Tisti, ki ta občutek poznate, verjetno veste, kako hudo je za otroka biti sam s seboj, z nezmožnostjo (ker je pač še otrok) se prilagoditi zunanjemu svetu. Šele (ali že) v najstniških letih mi je počasi uspevalo zlivati se z množico. Z dejanji, ki pritičejo najstnikom, sovrstnikom, družbi v kateri si. In kljub notranjim bojem, nisem odnehala in nadaljevala igro z naslovom "Kako ne-biti drugačna" aka "how to become a sheep".

Žalosti me, ko se spomnim koliko let je bila drama na sporedu. Koliko zapravljene energije zaradi cenene, nekonstruktivne tragikomedije, ki je škodovala meni in meni bližnjim.

Si jamo kopljem, kajne, z norostjo? ;)

Mogoče pa ne. Mogoče pa si ravno jaz lahko privoščim pisati o norosti. O strpnosti. Politiki in ljubezni.

O drugačnosti.

Maybe, just may-be.

Ps: Očitno tudi sama nisem strpna, tolerantna in nevemkakšnašedobrolastnostniška, če se pustim sprovocirati takšnim izjavam, če se razjeziim nad takšnim razmišljanjem. Ker to, med drugim, pomeni, da ne priznavam drugače mislečih od sebe. In tako se lahko vrtimo v krogu. Enako je z altruizmom. Ne obstaja. Ker, katerokoli dejanje, ki ga storimo, prinaša določene ugodnosti nam. Pa četudi "samo" sladek občutek zadovoljstva, da smo nekomu pomagali.