...raje berite Nietzsche-ja.

Za včerajšnje popoldansko ležanje na plaži, bi lahko rekla, da  bi bilo popolno, če bi imela ob sebi steklenico piva. Nisem je imela in si je tudi nisem privoščila, ker že kar nekaj časa abstiniram. Razmišljala sem, če je to samo navada, ki mi je ostala od prejšnjih let ali pa bi bil moj popoldan resnično toliko boljši, če bi spila nekaj piv. Ker, priznam, alkoholna zadetost, mi je vedno prijala. Ne govorim o "adijopamet" zadetosti, pač pa zadetosti  sedenja v družbi, ko alkohol prijetno teče, pogovor pa še bolj. Želja ni bila tako močna, da bi si zamorila dan, kaj šele kupila sixpacka.

Je bil pa pravi craving na poti na morje. Hudo, hudo je bilo se peljati samo mimo postojank, kjer smo se vsako leto vstavljali in spili rundo ali dve. Spet samo navada ali…? Je to alkoholizem? Sploh pa, ali je alkoholizem stvar navade? Govorim o obliki alkoholizma, kjer ni fizične potrebe po kratkem že zjutraj oz. nezmožnosti funkcioniranja brez da daš malo na jezik.

Je žalostno ali zaskrbljujoče, da me je razmišljanje oz. želja po alkoholni omami privedla do vprašanj o življenju, bistvu življenja.

Pravimo da je življenje (pre)kratko, da ga je potrebno izkoristiti in užiti do konca in tako dalje in tako naprej.  Nekateri bodo rekli užij in živi ga produktivno. Uči se, delaj, ustvarjaj. Imej potomce, ljubi. Vse lepo in prav. Ampak zakaj bi se morali odpovedovati sladkostim življenja? In kaj se zgodi, če človek ne najde sebi primernega področja, na katerem bi lahko ustvarjal, bil produktiven?

In da, tudi alkohol spada med sladkosti življenja. Večina bi verjetno rekla, najdi pravo mero. Se strinjam. Kaj pa tisti, ki se odločijo življenje zapiti? Jim res tako odgovarja, jim ni mar do ostalega? Imamo ostali pravico soditi, ker so si izbrali takšen način življenja? Enako je z narkomani. Ali kadilci.

V bistvu se sprašujem, čemu celo življenje vztrajati na tem oz. živeti za to, da bomo (dokaj) zdravi dočakali tistih 70, 80 let in potem umrli. Kaj si bomo na koncu lahko rekli? Da, živel sem kar dobro, malo sem užival, veliko delal, otrokom zapustil hišo in nekaj denarja. Marsičemu sem se odpovedal. In da, predvsem užitkom. Se je splačalo? Ne vem. Je to polno življenje? Kaj naredi življenje polno? Je bolj polno življenje človeka, ki se prepušča, ki se prepušča užitkom omame alkohola, seksa, cigaret in umre, res da bolan, 30 let prezgodaj? Beseda »prezgodaj« me zmoti.

Ne, to ni oda alkoholu. Niti ne opravičilo za pijance, ki uničujejo tuja življenja poleg svojega. Lepo je biti trezen, lepo se je zbuditi brez mačka in res je, da je živeti življenje, če ga že moram, veliko lažje.

Prenehala bom s pisanjem, ker se misli širijo kot virus in z vsakim vprašanjem se odpre novo. In pivo je samo 10 stopnic niže ;)

Vem, da je blog sestavljen predvsem iz vprašanj. Ampak kdo pravi, da ne bi smel biti sestavljen iz vprašanj, ki so v glavi, na terasi, na morju, kjer pada dež. Lahko pišem in počnem kar me je volja, kajne? Dokler s tem ne škodujem drugim. Mogoče se pa tukaj skriva odgovor na zgoraj zastavljena vprašanja ;)