Danes sem si po približno petnajstih, dvajsetih letih, znova ogledala film Deliverance. Odrešitev, po slovensko.

Verjetno že vsi vsaj slišali, če že ne videli, kultni film iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Štirje tipi srednjih let iz ameriškega predmestja, z urejenimi življenji (no, za tri vemo, da so tipični predstavniki srednjega sloja), se odpravijo s kanuji po reki na ameriškem jugu, po "zabiti", kjer živijo samo še gorjani (redneck-i), sparjeni med sabo. Še zadnji trip, preden iz reke nastane eno samo mrtvo jezero, ko jo bodo zajezili v imenu napredka-elektrarne.

Še zadnji spust, pobeg od doma, nazaj k naravi, pod vodstvom šarmantnega mačota (Burt Reynolds), upornika potrošniške družbe, napredka, civilacije, tipa, ki se fila z adrenalinskimi izleti in ki že na začetku filma izreče stavek, ki ga ne pozabiš: " Včasih se moraš izgubiti, da bi kaj našel."

Dobila sem asociacijo na Morpheusov stavek iz Matrice: ​there's a difference between knowing the path and walking the path.” ​

Ali če ste si ogledali odličen film Bena Stillerja "The secret life of Walter Mitty", kjer Walter šele ob vzponu na Himalajo uvidi (ali sem samo jaz tista?), da je pot tista, ki šteje.

Kakorkoli že, če ne drugo, nas že na začetku filma začara, očara in premami kitara-benjo duet. Urbano napram ruralno. Tuje napram domače. Napredek napram "nazadek" ;)

Normalno proti nenormalno. Mogoče.

Mačo tip (Lewis), ki ima naštudirano divjino, vendar je ne začuti, njegov prijatelj brez hrbtenice (Ed), ki potrebuje njegovo odobravanje za vsak stavek, ki ga izreče, za vsako dejanje, ki ga stori, ki ga gleda kot božanstvo, že na meji homo-erotike. In veš, da bo kot cucek vedno ubogal gospodarja. Umetniška nežna duša s kitaro (Drew), ki ima svoj jaz in ki v ključnem momentu razmišlja zelo racionalno ter debeluško (Bobby), ki je deležen kričanja in norčevanja predvsem z Lewisove strani.

Navsezadnje pa je on tisti, čigar kričanje je film najbolj zaznamovalo.

Prizor, ki se nam je vsem, ki smo si film ogledali, vtisnil v spomin predvsem zaradi prašičjega cviljenja, ki ga debelinko izvaja pod prisilo medtem ko ga sodomizira domačin.

In na koncu je nevretenčar tisti, ki reši dan. Uff, v tem primeru ne samo dan. Rešuje njihova življenja, ubija, ko je potrebno ubijati in laže organom postave, ker drugače ne gre.

Z nekoliko pomoči debelinka.

Vprašanje mi ostaja: je naslov Deliverance predvsem zaradi Ed-a?

Urainpol mine v hipu, prijeten začetek filma, ko pomisliš na spust po Kolpi, se v pravem momentu sprevrže v grozo in tisti "vse narobe" traja ravno prav dolgo, da je še verjeten.

Odlična zasedba (če bi še J.Voight dobil oskarja, ne bi bilo nič narobe), glasba, režija, scenarij...

Še ocena?

Eden redkih filmov, ki mu dam z levo roko 10/10. :)