Objavljeno Nov 21, 2014
Nekaj časa nazaj sem si na računalnik naložila serijo Tudorji in sedaj vsak dan (večer) nekaj svojih ur namenim njim. Tu in tam se zgodi, da me kakšna nadaljevanka ali film zasvoji in navdušuje do te mere, da se o likih in obdobju sproti izobražujem tudi na internetu. Tako lahko zdaj ponosno trdim, da imam Tudorje in njihovo obdobje v malem prstu ;)
In ravno Tudorji so krivci za tale zapis oziroma za razmišljanja o avtoritetah, strahospoštovanju, ponižnosti, samozavesti in tako dalje in tako naprej.
Povsem jasno mi je zakaj je bil odnos do kraljev v srednjem veku takšen kakršen je bil-spoštljiv, boječ, ponižen. Modra kri je nekaj veljala, vse ostalo je bilo common people. Poleg tega si takrat glavo nosil na pol na kolu še preden si jo zares izgubil.
In nima smisla se tukaj spuščati v razširjeno debato, opisovanje oz. razlago.
To so zgodovinska dejstva, pustimo jih.
Dejstvo pa je tudi, da je malikovanje ljudi še vedno prisotno. Lahko bi šli še dlje in trdili, da ga je še več. Niso več samo kralji, kraljice, princi in visoki državniki tisti, ki jih ljudstvo, podobno kot v srednjem veku, občuduje, idealizira ali se jih celo boji.
Dobili smo nove idole, časti in oboževanja vredne ljudi. Filmski in glasbeni zvezdniki, tv in reality zvezdniki, novinarji, bogataši, playboyi,...
Da, vse to se obožuje in časti. In se išče družba njih in se išče prijateljstvo njih.
In se išče družba in prijateljstvo njih!!!??!
Se dviguje samozavest, se fila ego in se postavlja.
Je še komu zadeva smešna, žalostna, tragikomična?
Nekako še razumem in sprejmem strahospoštovanje, ki ga ljudje čutijo/čutimo ob nadrejenih v službi, celo idealiziranje nekaterih politikov še nekako sprejmem. No, ne ravno idealiziranje. Favoriziranje je pri politikih bolj pravšnja beseda.
Nikoli pa ne bom ne sprejela ne razumela tistih, ki slepo obožujejo takšne in drugačne zvezde šoubiznisa.
Še manj tistih, ki si dvigujejo samopodobo s poznavanjem le-teh.
Dvigujte si raje samozavest z dobrimi avtomobili in lepimi psi, kot vsi normalni ljudje. Kot sem si jaz, na primer ;)
Glede na to, da sem še vedno antipatična in se bom za svoje besede (mogoče) opravičevala v stanju simpatičnosti, lahko povem, da se sama ne bojim nikogar. Ne pahorja ne janše ne papeža ne šefa.
Seveda pa nekatere ljudi spoštujem bolj kot druge. Je pa tako, da so ljudje, ki jih spoštujem tisti, ki jih osebno odlično poznam in niso ne znani ne slavni ne bogati. Bogati v duhu, to pa ja.
Bojim se pa še vedno nekoliko svojih treh mam ;)
Res je, da obožujem Jude Law-ja in Gerard-a Butler-ja. Ampak moje občudovanje njiju dveh je nekoliko drugačne vrste kot je rezino občudovanje papeža ;)
Včasih sem se bala vseh in vsega. Bala sem se ljudi v mestu, bala sem se sodelavcev, strah me je bilo iti v restavracijo, trgovino, na sprehod.
Danes se ne bojim nikogar in ničesar.
Ne vem zakaj iz ene skrajnosti v drugo. Ne vem tudi, če je to dobro ali ne.
Vem pa, da se zaradi tega, na momente, počutim jebeno dobro :)
--
lpv
Nov 21, 2014