Že nekaj dni, mogoče tednov, nisem čisto prava. Strašno sem občutljiva, na hitro užaljena, tudi razjezim se hitreje kot običajno. Ni baš neke radosti v meni. 

Ne najdem zadovoljitve niti v stvareh, ki so me še do nedavnega razveseljevale. Ne vidim pozitivnih rešitev v prihodnosti. Sama pot naprej mi je neznana. 

Ne vidim se v nobeni službi, ne vidim se s partnerjem, ne vidim se konec koncev zunaj stanovanja. Sprašujem se o neumnostih kot je smisel življenja. Ali je res vse skupaj tako banalno, da se na koncu moramo zadovoljiti s službo, počitnicami in družino. Ali antipod temu, nomadski način življenja, neka vrsta hipijstva. Pa je to ali ono res banalno? 

Zame ni banalno nekaj, kar me bo zadovoljevalo. Me potešilo v duhovnem smislu. Da, saj vem, vedno pišem o tem kako mi gre na živce kvazi duhovnost, ampak vseeno...Čemu in komu vse se bom morala ukloniti za ceno relativnega zadovoljstva?

Sama ne bom nikoli imela družine. In si predstavljam, da ko dobim meni zanimivo službo, bom lepo živela. Pa bom res? Bom zadovolj(e)na? V takšnih trenutkih oziroma dnevih, se bojim da ne. In da bom (spet) vse skupaj "zajebala". 

Saj ne da bi šla v isto smer kot v preteklosti. Zajebeš lahko še na mnogo drugih načinov. Tukaj poti ne zmanjka. Obstaja križišče s petdesetimi odcepi, od katerih sta samo dva ali tri mogoče tisti, ki so pravi in katerih pot je zadovoljujoča. Cilja itak nikoli ne dosežemo.

Ker sem v obdobju v kakršnem sem (očitno sem še dovolj optimistična, da temu stanju pravim obdobje, kar pomeni, da bo minilo), me tudi stvari, ki se me neposredno ne tičejo, strašno prizadanejo. 

Kot na  primer video o psih, ki jih zverinsko mučijo in pobijajo na Tajskem. Ogled tega videa je bil tudi povod tega zapisa.

In včerajšnje branje o slovenski družini s tremi otroki, ki se jim streha ruši na glavo, kjer otroci pišejo domače naloge v bundah, ki jih ne grejejo dovolj in so na mizi stalni gostje krompir, fižol in makaroni.

Dejstvo, da nekateri ne bi smeli imeti otrok, je tukaj brezpredmetno, ker so otroci že tukaj, vrženi v to bedo. Pa koliko je še takšnih in podobnih zgodb, samo pri nas, v Sloveniji. 

Nič ne morem storiti ne za tajvanske pse ne za slovenske otroke. 

Lahko bi kaj zase storila. Pa ne. Trenutno se raje prepuščam tej melanholiji, ki mogoče niti ni melanholija, ker drugače ne gre in ker razmišljam po kateri poti naprej.

Spomnim se, da sem si dolga leta želela, da bi bilo na svetu devetdeset odstotkov ljudi manj. Glede na "strah", ki sem ga doživljala v gruči ljudi in panične napade, ki so sledili, je to verjetno povsem razumljivo.

Pa če sem povsem iskrena, sedaj ne mislim čisto nič drugače.

Nekaj se mora zgoditi. In nekaj se bo zgodilo. Kaj vam/nam pomaga vse to pisanje na facebooku, na blogu, na twitterju,...kaj nam pomaga pizdenje čez vse? Ima beseda res takšno moč, da bo spremenila svet? Ne verjamem! Ima, na primer, moč ozaveščanja in ima moč trženja. Ampak žal, trženja v napačne namene.

Ne, nič ne pomaga pridruževanje k tem in onim skupinam na facebooku. Bojim se, da tudi podpisovanje raznoraznih peticij ne bo pomagalo. Namesto da bi šli na ceste, mi pišemo in se virtualno pridružujemo in združujemo.

Ah, ljudje moji...

Res si želim, da bi bilo na svetu vsaj sedemdeset odstotkov ljudi manj. 

Ampak kaj, ko selekcija ni nujno pravična.