Zaradi ogromnega odziva, ker mi je mar, da se mami spuca, in ker je nekako logično, sledi nadaljevanje zgodbe iz neonatalnega oddelka Pediatrične klinike Ljubljana. Seveda pa predvsem v uteho vsem staršem s podobnimi izkušnjami, ki so že bile ali še pridejo.

PEDIATRIČNA KLINIKA V LJUBLJANI (PEK) – BLIŠČ – BEDA – II. DEL

Podnaslov: Grozljivka s srečnim koncem

Ker ima skoraj vsak film tudi drugi del in ker so mi vsi, ki vejo, kaj sem/smo prestajali na PEK, po objavljenem blogu dejali, PREMILO ZAPISANO…., nadaljujem z delom II. Pisanje je res terapevtsko, ampak tokrat, resnično, pišem zato, da se ne bi ponovilo nikomur!!!

Se peljemo z reševalnim vozilom iz Postojne v Ljubljano v PEK…. Ne bom se spuščala o naj oh in sploh porodnišnici, kjer sem bila deležna NIČ, saj so bili prazniki (se zgodi kakšen porod tudi takrat, nimaš kaj), kjer pediatra ni bilo, ker je šel domov na kosilo, ker me je zdravnik nazijal, ker sem zajavkala ob šivanju presredka in kjer je bila edina oseba, ki mi je pokazala, kako pristaviti otroka k prsim, strežnica (hvala ji).

Pridemo v Ljubljano, hvala bogu, si mislim, tu bova v pravih rokah….. Po 15 minutah me pokliče zdravnica. Če smo v grozljivki, mi verjetno ne bo nihče zameril, če jo poimenujem Grozilda. In mi pove… brez oklevanja, direkt v obraz….. vaš otrok je hudo bolan. Obstaja več tisoč oblik te bolezni in vaš otrok ima najhujšo možno. Nikoli ne bo normalen, prizadeta bo glavica, spodnje in zgornje okončine, hrbtenica, imel bo vrečko….. Pa poskusim vprašati, kaj pa če… Ne, gospa, me grobo prekine, sprijaznite se, to je to in nikoli ne bo drugače!!!! Uf, zagrabila me je v pest in vrgla ob tla, zabrisala, z vso močjo!!! In poteptala.

Pa še mimogrede mi je v tem razgovoru dala vedeti, da pa izobrazba mojega moža pomeni to, da misli, da je najbolj pameten, takšni so po njenem vsi s takšno izobrazbo (ko je skušal najti rešitev, kako bi se gibalno zadevo lahko dalo dobro popraviti). Halo??? O čem se že pogovarjamo??? O najhujši obliki bolezni????

Izpustimo to, kako sem to morala potem povedati možu, bližnjim… Jaz sem bila tista, ki sem jim ubila vsak žarek upanja. Igrala sem njeno igro, se držala njenih navodil. Ne, to je to, naš otrok bo poleg vse prizadetosti še umsko prizadet!!! Let¨s face it.

No, minevali so dnevi… Narejenih je bilo 12 preiskav, vse bp. Da, dobro ste prebrali, 12! VSE BP! Ampak, nje se ni dalo ustaviti. Se še spomnite, ni upanja, je bliskalo iz Grozildinih oči in sikalo iz njenih ust vsakič, ko smo jo srečali!!! Po določenem času jo mož vpraša, na podlagi česa se je pa odločila za takšno diagnozo, če pa je vse preiskave delala pozneje in so bp…. in ona kot iz topa, na podlagi klinične slike! Ko jo prosiš za prevod (mimogrede, uporablja samo tujke in se strašno čudi, da navadni smrtniki ne poznamo teh izrazov), izveš, da na podlagi prvih 15 minut, ko ga je videla. Halo? A najprej nekoga obtožiš za umor, potem pa iščeš dokaze???? In njeno opravičilo, no…. morda nisem na pravi način povedala, ampak veste…, nas na fakulteti ne učijo komunicirati s starši. HALO???? Pa ženska božja, kaj pa srce???? Ampak očitno ga nima, oziroma je naša Grozilda pustila srce doma, pri svojem zdravem sinčku. Aja, da ne pozabim. Je bil pa sine enkrat bolan. Kako vem? Ker ga je mama Grozilda pripeljala na pregled v svojo službo, potem pa še, kar tako, mimogrede, pogledat dojenčke na Neonatalni oddelek. Kam??? Tja, kjer si moraš nenehno razkuževati roke, oblačiti haljo, nositi maske po potrebi. Ja, tam je bila s svojim bolnim otrokom (brez maske in brez halje oba) in je hodila od posteljice do posteljice ter mu opisovala diagnoze vsakega. Strašljivo! Srhljivka???

No Grozilda je redno komunicirala tudi z drugimi mamicami. Tam so bile tudi tujke (Bosanke, Albanke), ki je seveda niso razumele niti besede. Nekega dne opazujem situacijo in po viziti vprašam Bosanko, jeli, dali ti nju razumiješ? In ona meni… ni riječ. Nešto sa srcem, valjda če biti bolje jednog dana… Halo???? No, od takrat naprej sem bila tudi prevajalka. Grozilda pa je vsak dan zaključila vizito s stavkom…ja, pa bi morali iti na tedenska srečanja mamic, bi se vsaj naučili slovensko. Pa baba, kaj tebi ni jasno????

Še celo gajsno Štajerko je dotolkla, tale vsemogočna Grozilda. Štajerko opozorim na Grozildin način pred sestankom z njo in ona meni… čuj, ne se ti zame sekirat, jaz sem tota Štajerka, mene nič vun ne vrže, pa še vodilni kader sem, imam izkušnje… In klinična slika po sestanku … vsa objokana Štajerka plane iz Grozildine pisarne…. Jaz sem najslabša mati na svetiii!!! Ja, ja, kdor zna, zna. Grozilda je opravila z njo na svoj način.

No, vrnimo se k našemu škratu. Grozilda je še kar nekaj brskala in iskala, pa ona bo genetiko delala, pa kolegico ima na genetiki, pa ji bo poslala, ampak se bomo še dogovorili… Opa, enkrat pridemo hraniti otroke in ne smemo vstopiti. Si mislimo, vizita spet. Nakar moja cimra, ki je že skoraj stopila v sobo pravi, da mojemu sinčku jemljejo kri iz glavice in en velik aparat je pred njim. Halooo???? Ko vstopim, nihče nič ne komentira, nihče nič ne odgovarja, nič. Ko vprašam, mi odgovorijo, da ni nič takšnega, da je nekaj rednega… Pokličem moža in on pokliče Grozildo. STOP! Od danes naprej prepovedujeva eksperimentiranje z najinim otrokom. NIKOLI VEČ!!! JASNO??? Za vsak pregled morajo dobiti najino soglasje. Pika. Tudi za ceno njene obvezne seminarske naloge!

Zgodi se to, da naju prestavijo v »privat« sobo, tam, kjer so otročki, ki potrebujejo izolacijo. Češ, tukaj vam bo boljše, boste imeli več miru. Ne seri, odstranili ste nas, ker smo bili preglasni. IZOLIRALI!

Da ne pozabim, medtem pride k našemu škratu ortoped. Grozilda ga je čakala en teden (bog ne daj dvignit telefona), po vezah, ga z možem pripeljeva v enem dnevu. Starejši gospod, znan, izkušen, umirjen. Zahteva, da sem poleg. Opa! Nekaj novega! In sem. In ona odkrije naš zakladek, češ to je to… in doktor gleda…in gleda in…. jo povleče na stran in ji potiho reče, da to ni to… In Grozilda (neizkušena, nekaj nad trideset let) vztraja, da v eni knjigi pa piše, da obstaja tudi takšen primer. In on ji kaže z gestami, kako takšna bolezen zgleda, ampak, Grozilda se ne da. Če piše, potem piše. Pika. Grozilda mi potem v uradnem govoru predstavi dejstvo, da gospod doktor ortoped sicer ne potrjuje njene diagnoze, ampak diagnoza je takšna kot je, je njena in takšna bo ostala. Pika.

Grozildi medtem nekega dne uide, da bodo imeli konzilij na temo našega malčka in njegove bolezni. Z možem rečeva, da bi bila poleg. Grozilda pravi ok, tudi zakonodaja to omogoča. Na dan konzilija oziroma pet minut pred konzilijem naju Grozilda obvesti, da »ostali zdravniki« temu nasprotujejo in da bo konzilij brez prisotnosti staršev. Halo???? Kaj pa zakoni???? Mož vztraja. Se odločiva, da jaz ostanem pri otroku. Mož še vedno vztraja, poljubi svoj mali zakladek, dvigne glavo… in…. Saj ni res, pa je…. Grozilda mu pobegne. Tragikomično, ampak resnično. Pobegne!!!! Mož zagrabi prvega zdravnika in tečeta za njo, jo nekako s težko muko najdeta, a administratorka pred vrati konzilija je jasna, ATU VSTOP PREPOVEDAN!!!! No, Grozilda je na koncu povedala, da je naša »tema« itak odpadla na konziliju in da nisva nič zamudila. Več sreče prihodnjič! Je še komu slabo????

No, na koncu, hvala bogu srečnim, Grozilda zadnji dan pove, da če že je diagnoza tista, ki jo je ugotovila na podlagi klinične slike, potem je v najmilejši obliki, omejena samo na dva prstka, ampak to se bo dalo zmasirati. Fantek bo najverjetneje normalen (seveda ti pusti seme dvoma, ker drugače bi bil svet preveč rožnat). Bo pa ona že našla na netu kako se točno ta oblika bolezni imenuje….  Halo???? Če že je???? Se bo dalo zmasirati??? No, sej super, hvala, ampak, vrgla si me ob tla, poteptala in ….. Grozilda???? Uničila si nam najlepše trenutke, uničila si življenja vsem bližnjim, sesula si nas, sama sem čutila najhujšo možno bolečino v življenju, ti pa….

No, na koncu se Grozilda ni niti poslovila, niti ni rekla nasvidenje, bila je v sobi ob odhodu in edino, kar je uspela povedati je bilo to, da kako eni nikakor ne morejo in ne znajo reči hvala. Halo???? Grozilda, a s t ja mau nor????

Obljubila sem srečni konec. Naš škratek pošilja vsem poljubčke in pozdravčke. Prstki zmasirani :) Njegova prva beseda je bila NE in prav je tako. Recimo vsi skupaj NE takšnemu sistemu in takšnim posameznikom v njem!