Imam (med drugim) tudi astmo. Do svojega 27-28. leta sem to svojo astmo precej skrivala. Inhalator sem uporabljala le ko je bilo nujno potrebno in še to samo pred ljudmi, ki so mi bili res blizu. Sicer se o tem ni ne razglabljalo ne govorilo, sploh ne obelodanjalo. Ko sem potrebovala ventolin (inhalator), sem se šla skrit. Na wc, v sobo, v kot, kamorkoli, le da me niso videli. Kdorkoli.

Pri 27ih sem imela 7 let mlajšega partnerja. Moj učenec je bil iz gimnazije. Bil je prvi človek, ki me je prisilil in me pripravil do tega, da sem inhalirala v množici. Če se ne motim, je bilo prvič v Orto baru. Od takrat naprej ne skrivam več, celo na busu, sicer še vedno s težavo, inhaliram. No, če je res nujno potrebno.

Kadim strastno, kot vse ostalo strastno počnem. Le zakaj ne pijem več? ;) Začela sem kaditi pri 16ih in pol, kljub temu, da sem še slabo leto pred tem sebi in drugim zatrjevala, da ne bom nikoli kadila. Ker sta kadila moja starša, ker sem se ju zaradi tega sramovala, ker sta mi smrdela,...

Vseeno sem pokadila svojo prvo cigareto pri skoraj 17ih letih. Oh, kako se mi je lušno vrtelo. Od takrat naprej ni minilo več kot 3 dni, da ne bi kadila.

Danes sem stara skoraj 42 let.

Zaradi resnega poslabšanja astme, sem bila prisiljena iti k pulmologu. Sicer nisem redno hodila. Rentgen ni bil najboljši, je milo rečeno. Posledičo sem bila poslana še na CT.

Danes sem dobila izvide.

Vedela sem, da bom slej ali prej morala nehati kaditi. Ker se ne spomnim kdaj nazadnje je bilo moje dihanje normalno, ker že dva meseca spim napol sede, ker mi nohti, kot sem že zapisala, govorijo o pljučih.

Pravijo zdravniki, da imam kronični bronhitis, ki se ne konča. Pravijo tudi, da imam pljučni emfizem. Baje je dobro, da je v začetni fazi. Ker je neozdravljiv, ga lahko vsaj zaustavim. S prenehanjem kajenja seveda.

Vsekalo me je, priznam. Najbolj žalostno je to, da me ni vsekalo to, da bom, če bom nadaljevala s kajenjem, pristala na kisikovi bombi (v nekaj letih), temveč to, da bom morala nehati kadit.

KAKO???

Ne vem kako!

Glede na to, da sem 20 let živela v prepričanju, da bom morala celo življenje jemati apaurine, bila hudo psihofizično odvisna od njih in vseeno premagala odvisnost, si mislim, da bom zmogla tudi to.

Si samo domišljam in tako tolažim sebe in mami?

Upam, da ne.

Strah me je. Zelo me je strah!

Nočem umreti kot Janja, nočem trpeti kot oči, nočem grde in težke starosti. Ali je že tu?

Ne, nočem!

Je pa ironija usode spet prisotna. Karkoli premagam, pride kaj novega. Vse tisto, čemur rečem, še to se mi manjka... In ko neham kadit, bo res luster padel name in me ubil? Ko zmanjka mojih grdih razvad? ;)

Ne, nikakor! Ker vse je dobro za nekaj. Ne samo za zdravje in višek denarja. Mogoče se tukaj skriva kaj več :)

ps: žal mi je, ker vam ne morem dati lepega humorja, Žal mi je, ker vam ne morem dati srčne romantike in predvsem mi je žal, ker in kadar dajem patetiko. Tudi to je včasih potrebno. Zame.

Predvsem vas pa prosim, da delite zapis mamice, ki je nadaljevala in končala svojo zgodbo- Pek 2-tukaj in tokrat GRE ZA OTROKE! Ker je to edino kar šteje!

Vanja.