Že skoraj desetletje je tega, kar sem prepričana, da ne bom imela otrok. Prej, tam nekje do triintridesetega leta, sem še dopuščala možnost, da bom nekoč mama, vendar se že takrat nisem preveč obremenjevala kdaj, kako, s kom. In če, seveda. Potem so počasi nastopila leta, ko mi je postalo jasno, da ne bom nikoli okusila sladkosti in grenkobe starševstva. Pa ne da ne bi imela rada otrok. Nasprotno, zelo rada jih imam in upam si trditi, da tudi oni mene. Veliko sem jih imela, varovala in rada imela čez vse. Moji otroci :)

Ni pa to današnja tema. Takšen uvod je bil potreben, da ne bi kdo zašel ali se spozabil in mi očital hladnost oziroma pomanjkanje materinskega čuta. Drznila bi si reči, da ravno zaradi tega, ker ga imam več kot nekatere mamice in ker mi je resnično mar za otroke, razmišljam v tej smeri.

Že dolgo se namreč sprašujem od kje želja po otroku.

Vem, da je pri veliko ljudeh otrok neko logično nadaljevanje poroke oz. skupnega življenja. Ne da bi se zares vprašali, ne samo če želijo otroka, temveč če so nanj tudi resno pripravljeni.

Spoznala sva se, fino se imava že dve leti, poročiva se, kupiva stanovanje in, hej, imejva sedaj otroka. Tako to gre. Pri nekaterih.

In potem so tukaj tisti drugi, pri katerih zadeve tečejo identično, s to razliko, da ni štalce. In štalce ni, ker ni službe. Ampak otroke bomo pa vseeno imeli, kajne? Saj to je nekaj normalnega, predvsem pa naravnega. In nihče revežev ne bo prikrajšal za otroke. Že itak so prikrajšani za (pre)mnoge stvari, velikokrat ne po svoji krivdi, sedaj jih boste/bomo pa še diskriminirali in jim vzeli pravico do otroka?

Kaj pa pravica otroka? Kaj pa otrokova pravica do uživanja tistih dobrin, katere bi mu bile dane pri drugih, preskrbljenih starših? Ali pač "samo" pravica do osnovnih eksistencialnih pogojev? Ta ni pomembna?

Enako je z bolnimi starši. Ne mečem vseh bolezni v isti koš. Denimo bolezni, ki so dedne. Spet ne smemo biti diskriminatorni in staršem prepovedati starševstva. In spet se izgubi otrokova pravica. Pravica do zdravja!!!

Sama ne bom imela otrok tudi zaradi tega, ker ne bom tvegala rojstva bolnega otroka. Pa ne zaradi sebe. Zaradi njega. Nikoli si ne bi oprostila, da sem bila jaz tista, ki je v prvi vrsti odgovorna za (ne)zdravje mojega otroka, za njegovo nezadovoljstvo, nesrečo, ki sledi iz tega.

Gre za moralno dilemo vsakega posameznika. No, vsaj moralo bi iti. Pa vseeno se ljudje, ki nimajo za kruh, odločajo za tretjega otroka in hudi bolniki za svojega otroka.

Še vedno se sprašujem zakaj? Ego? Je res na koncu vse skupaj tako primitivno, da gre samo za strah pred lastno umrljivostjo in širjenje lastnih genov?

Starši, ki imajo pravi "starševski nagon", ki se bodo z otrokom resnično ukvarjali, ki bodo z njim preživeli več kot samo vikende, ki ga bodo vzgojili v odgovorno in zrelo osebo, ki so konec koncev tudi sami takšni, bi vzeli in ljubili tudi tujega otroka. Ga posvojili v pravem pomenu besede. Brez egoistične, sebične želje po nadaljevanju lastne vrste.

Izključno v dobro otroka. Ker konec koncev, če že s svojo, ne njegovo, voljo vržemo med nas novo bitje, dajmo mu lepoto bivanja. Vsaj to.

Ne vem. Res ne vem. Zato to pišem in se sprašujem in vas sprašujem.