Sedimo v petek ženske v kafiču, tri v štiridesetih, ena sredi dvajsetih. Okoli nas sami moški, vsi nad petintrideset. Pisana druščina, ki ve kateri lokal v Ljubljani ti postreže z dobro glasbo (beri: rock), super družbo (beri: ni mladine) in šarmantnim šefom. In dejstvo, da smo skriti pred radovednimi ali še huje, neodobravajočimi pogledi, ni zanemarljivo. Seveda je kar nekaj alkohola steklo, ko nam je postalo dolgčas ob normalnih, povprečnih, kvazi filozofskih debatah in smo začeli o seksu. Itak se vedno vse začne, sploh pa konča pri seksu.

"Bi ti dala za milijon osemdesetletniku?" se je začelo. Me tri, štiridesetletnice, smo se spogledale, češ, neumno, retorično vprašanje. Itak, da bi dale. Ma dale bi vsakemu, ne glede na leta,...Saj če je ne glede na leta, je tudi ne glede na vse. Vsaj skoraj. Dale bi za petdeset tisoč. Ali še veliko manj.

"Opa," je vrglo ven najmlajšo, "me je sram, da vas poznam." Seveda je bila to šala. Ni pa bila šala, ko je rekla, da ona pa že ne bi. Ne bi se prodala ne moškemu ne ženski za milijon tega ali onega denarja. Kaj šele za petdeset tisočakov.

Smo razmišljale me tri, tam, ne dolgo, ene tri sekunde in bruhnile v smeh. Seveda, tudi me v naših dvajsetih in zgodnjih tridesetih ne bi svojih sanj želele uničiti, svojih bodočih potencialnih princev odgnati s svojo enonočno prostitucijo. Sicer konkretno elitno, ampak vseeno prostitucijo.

Danes, bi se prodale skoraj zastonj. Po pravici povedano, se dajemo zastonj že predolgo. Komu?

Tistim enonočnim, ki so posledica pomanjkanja ljubezni in potreb in to so tisti, ki nas večinoma ne zadovoljijo.

Tistim poročenim ljubimcem, katere načeloma ljubimo, a hkrati (očitno) same sebe (le zakaj???) kaznujemo in ne cenimo dovolj.

Tistim prijateljem, katerim smo dale, a nočemo več, ker nočemo še teh izgubiti.

Pri prijateljih se mi ustavi.

Hm, kaj pa če so prijatelji tista sreča, ki nas čaka za ovinkom, mi pa je ne vidimo, ker smo še vedno zaslepljene z idejo o princih in vulkanih, ki se rojevajo na prvi pogled?

Ne, saj nismo zaslepljene. Če bi bile, ne bi dale za milijon ali za petdeset tisoč ali, kot se tudi kdaj zgodi, da še same plačamo. Da, tudi to se dogaja. Nekaterim kosila, drugim pijačo, tretjim smučanje.

Jaz, nikoli več. Prisežem.

Torej, nam obupankam, ostanejo samo še prijatelji.

Razumemo se, radi nas imajo, kljub temu, da nas poznajo, komunikacija teče, interesi so več ali manj podobni,..Kaj še manjka?

Aja, seks. Razmišljam, če mi je kateri mojih prijateljev oduren, negravžen, ostuden, sluzav,..

Ne spomnim se nobenega.

Tukaj se (mogoče) kaže rešitev, dekleta. Ker, denarja videle ne bomo. Ne samo, da je kriza, tudi stare smo že. Če v dvajsetih nismo dobile nespodobnega povabila, bogami, ga ne bomo niti sedaj. Nad ljubeznijo smo pa tudi očitno že obupale.

Tako. Odločila sem se. Odločila sem se, da preneham z iskanjem in se pustim odkriti. Pa čeprav prijatelju.