Včasih pišem samo zase. 

Včeraj sem nameravala pisati samo zase. 

Pa se vprašam čemu sploh pisati. 

Pomaga?

Ne!

So trenutki, ko ne pomaga nič.

So dnevi in včasih tedni, meseci, ko ne pomaga nič.

Ko je nemogoče sanjati sanje.

Ker sanj ni.

Ker ni ničesar in nikogar, ki bi te zadovoljil, te v duši nasmejal, te osrečil.

Kaj je sreča?

Za-kaj je življenje?

Kje je bistvo?

Za kaj, za koga, čemu živeti?

Še vedno ne vem.

In kadar se ne vem ozavesti, vidim smisel.

Da ni smisla.