Ležim v postelji, mižim in razmišljam. On je odšel pred dobro uro in čas je za spanje.

In me sredi razmišljanja udari, da razmišljam. In potem se zavem, da itak razmišljam samo zvečer pred spanjem. Izkoristim priliko, razmišljam dalje, pridem do nekaterih zaključkov in na podlagi le-teh naredim plan.

Preden pa izdam svoj plan, je nujno razložiti, zakaj je dejstvo oziroma zavedanje, da razmišljam, tako pomembno.

Razum mi ne dela. Imam sicer ga, tudi menim, da sem nadpovprečno inteligentna, dela pa ne. Vklopi se, ko je to res nujno potrebno-na faksu, pa še to samo tri dni pred izpitom, pa...ammm, ne vem še kdaj, ampak sigurno je še kakšna situacija, ko se vklopi. Aja, seveda, zvečer v postelji, ko bi treba spati. In potem nič s spanjem. Ali pa včasih med seksom. Gas do konca, jebeš orgazem.

Potem se vprašam, pa kako jaz razmišljam z razumom na off. Drugače. V meni je paleta čustev in občutkov in čutenj in vse to se druži in pleše med seboj ter me nosi tako kot se njim zazdi. In očitno jaz temu rečem razmišljanje. In šele včeraj, pri svojih enainštiridesetih letih, ugotovim, da je to bolj slabo razmišljanje. Tako da nikar se več čuditi čemu razmišljam samo o pojmih kot so sreča, veselje, žalost, depresija, jeza, ljubezen, itd. Zadeva je logična-če ne uporabljaš razuma, ne moreš razmišljati o ničemur drugem. Očitno sem bolj žival kot človek.

No, ampak, kot sem že rekla, zvečer mi gre in mi je šlo. In razmišljam o njem, o nama, pa kdaj bo tega konec, pa saj še začetka ni, blablabla. Pridem do nekaterih zaključkov.

Ločil se ne bo. Tudi če se loči, ne bo moj. Kateri moški pa še gre iz enega vozla v drugega?

Dokler sem z njim, si partnerja ne bom mogla najti. To mi je postalo jasno, ko sem preko interneta spoznala moškega mi pisanega na kožo. Vse štima, s pisano besedo me je vzburjal, pa še samski je.

Žal ne gre, ker imam v sebi njega.

Poskušam biti preračunljiva, spremenim svoje plane glede iskanja partnerja in se odločim vse skupaj premešati. Shujšala bom takoj, diplomirala ne bom, psa tudi še ne bom kupila. Poletje je tu, uživala bom, se družila in nič več zapadala v depro ter seksala z njim. Ne bom mu več težila in ne bom se več kregala z njim. Ko bom zadovoljna sama s sabo, ga bom poslala v tri krasne, trpela mesec ali dva in šla v načrtno iskanje partnerja. Če se bo vmes pojavil kakšen, ki bo v mojem trebuhu ubil njegove metuljčke in nasadil svojo bubo, toliko boljše. Pod pogojem, da bo samski, seveda.

Da, tako bom naredila. No, pa znam razmišljati, planirati in počasi se bom naučila postati dobra preračunljivka.

Ali delam le račune brez krčmarja?