Zaradi zadnjega zapisa oziroma kolumne na Fokuspokus, moram napisati nov zapis. Moram napisati še enkrat, da nisem kul.  Lahko bi ponovila nekaj stavkov samega zapisa "Si ti kul"?, pa ne bi bilo čisto prav.

Bližje mojim mislim in čutenju je kolega bloger Peter Filec s svojim "Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. Ali še bolj".

Odlično je to spisal in ponazoril naše življenje, hitenje, hotenje, predvsem pa nek sram, nerodnost, ob besedah rad te imam.

Res, da sem spisala (za nekatere) precej nemoralen post o svinganju. Ampak, zakaj ne? Sprašujem se jaz in predvidevam, da se sprašujete vi, kje so meje. Kje so meje kaj se sme početi in kaj ne? Kje so meje kaj se sme zapisati, deliti in kaj ne. Meje sami določamo. In zame, je meja pri pisanju in delovanju tam, ko s svojim delovanjem/pisanjem pričnem ogrožati sočloveka. Tako kot pravi definicija svobode govora: "moja svoboda govora se konča tam, kjer na kakršen koli način ogrozim svobodo drugega, ki je zaradi mojih besed lahko užaljen, ogrožen ali kako drugače prizadet."

Nikogar do sedaj še nisem prizadela s svojim pisanjem in trudim se ne prizadeti s svojimi dejanji. Težko je in priznam, ne uspeva mi vedno.

Sem pa zaradi lastnega pisanja, bila narobe razumljena, kritizirana in posledično prizadeta. Zakaj? Ker nisem kul. Ker nisem skulirana bejba, ki se ji včasih utrga in jo boli kurac za vse in vsakogar. In če pišem o svojih seksualnih dilemah, to še ne pomeni, da sem prasica brez srca, ki razmišlja s pičko. in če napišem pička, pizda, fuk, kurac, karkoli, to pomeni samo to, da me tega več ni strah. Da sem se na določeni točki svojega življenja prenehala pretvarjati.

Da so mi vse psihoterapije na Poljanskem nasipu pomagale do te mere, da verjamem, da SO pomembnejše stvari v življenju kot zlagana morala. Da ni nič narobe, če nekomu rečeš, da ga ljubiš in ti on/a ne odvrne nazaj. Brez sramu, brez strahu, recimo da ljubimo.

Zakaj s težavo rečemo, da ljubimo in s takšno lahkoto, da sovražimo???

Ne, ne vemo, ne poznamo prioritet v življenju. Škoda. škoda za vse nas.

Jaz se samo trudim. Vsak dan znova se trudim biti (spet) iskrena, biti otrok, ki se ga delno spomnim, deklica brez prtljage, ki mi jo je naložilo življenje.

Lepo bodite. Vsi!

Ps: ne bom lektorirala. spet sem pustila, da prsti sledijo toku misli, brez cenzure.