Od nekdaj sem se precej ukvarjala z lastno umrljivostjo, z mislijo na smrt. Si res želim živeti  ali bi mogoče raje umrla. Bi bilo bolje, da me ne bi bilo?

Zadnje čase me smrt še bolj okupira. Pa ne da bi bila samomorilsko razpoložena. Ne, ne bom morbidna do te mere, da bi tukaj pisala o svojih (ne)samomorilskih nagnjenjih.

Ne morem pa si pomagati, da se ne bi spraševala o smislu življenja. Kaj je tisto kar bi moje življenje naredilo polno, več kot samo zadovoljujoče. Kaj storiti, kaj početi, kako delovati, da bi svojemu življenju dala nek smisel, ki bi presegel bivanje samo, ki zajema prehranjevanje, spanje, sranje in razmnoževanje.

Če bi imela otroke, se verjetno tega ne bi spraševala. Ker če jih imaš, so oni tisti, ki ti izpo(po)lnjujejo življenje in ti obrnejo prioritete na glavo. Predvidevam.

S starostjo pridejo tudi določene zdravstvene težave. Saj ne da bi bila stara. Ampak po štiridesetem so tudi meni leta pričela kazati zobe. In se zaveš, da bo vsako leto samo slabše. In me na tem mestu grabi panika, da ne bom imela dovolj časa, da zaživim kot bi si želela.

Ker večino svojega življenja nekaj čakam, se bojim, da sem zamudila živeti. Čakam, da bo petek, čakam, da grem na morje, čakam, da bo konec šole, čakam, da dobim denar, čakam ljubezen, čakam službo,… Veliko tega čakam. In ko eno teh stvari dočakam, ni prave potešitve. Že čakam drugo stvar in tretjo in peto in deseto. Nikoli se ne ustavim, zadiham in uživam v trenutku.

In nikoli ni moje življenje zapolnjeno. In ne, materialne dobrine ga ne bi zapolnile. Trenutno praznino že pomagajo zafilat, niso pa tiste, ki bi osrečevale.

Po čem si želim biti zapomnjena? Vseeno mi je. Vprašati bi se morali, vsi skupaj, po čem želimo biti (po)znani? Sedaj, v tem trenutku, v življenju, ki ga živimo.

Ali kot tista, ki vozi mercedesa ali ona, ki je rešila sosedovega psa? Prioritete so pomembna reč.

Naj se nas prepozna po dobrih delih, po prijazni besedi, po toplini v srcu. Nič hudega, če ne bomo ljubljeni od vseh in če se bodo našli ljudje, ki nas ne bodo razumeli ali imeli radi. Ker vsem ugajati ne moreš.

Je pa pomembno, da se trudiš. Z dvignjeno glavo, čvrsto hrbtenico in čistim srcem. Ne zato, ker se menda vse plača in vrača, temveč zato, ker je to edino kar šteje. Ker smo družbena bitja in v kolikor bi vsi delovali tako, bi bil svet povsem drugačen. Lep, topel, predvsem pa varen.

Žal, nekateri ljudje tega ne razumejo. Iskrenost, prijazno besedo in topel pogled zamenjujejo z naivnostjo, ali še huje, z neumnostjo. Sami se držijo visoko in z mrkim pogledom ter arogantnim nastopom teptajo vse in vsakogar okoli sebe.

Ja, to bom naredila. Od sedaj naprej bom vedno, ko se bom spraševala o smislu življenja, sočloveku namenila lepo besedo ali samo prijazen pogled.

Mogoče njemu polepšam in sebi izpolnim, osmislim, trenutek življenja.

Ne vem, če bo pomagalo pri osmišljanju življenja, škoditi ne more.

Sem že povedala, da čakam na petek, ko grem na morje?