Ko to pišem, je večer drugega dne. Ona spi. Jaz na terasi, tišina je neznosna, nisem vajena, pijem pivo. Občutki tesnobe, ki sem jih tako vajena, ki me jebejo že toliko časa..., ki se zadnje mesece krepijo, medtem ko pozabljam na lanski padec in vstajenje, se tukaj duplirajo. In postalo mi je jasno že prvi dan, da ne, ker bi bila nesrečna. Nasprotno! Tukaj eskalirajo od sreče. Ker sem tako srečna, da besed za to ni. Da pisane besede za to ni. Kar je skoraj nemogoče. Pa vendar je!

Ko si tako srečen, da boli, ko so vse lepe besede, ki predstavljajo lepe občutke in čustva premile, preplehke, premajhne, da bi izpovedale moje počutje. Ko te stiska v prsih....

Ampak ne, ker bi bolela duša.

In nikakor, ker bi bil nesrečen. Tudi ne melanholičen. In ne in blue. Kaj šele depresiven.

Tesnoba pa le je.

Ker je prelepo. Ker je boleče lepo. Moj sadomazo.

Moj hedonizem, moja esenca in moja eksistenca. Moj odgovor na vprašanje zakaj, čemu živeti.

Vsa ta bolečina, tesnoba in še več na kvadrat, vse kar zaradi sreče povzroča fizično bolečino, je v treznem stanju. Zato, se piv ne grem več. Nikakor na mojem, od sreče tesnobnem kraju, Ugljanu.