Na začetku moram zapisati prvo misel, ki se v glavi rola. In to je, da me precej frustrira dejstvo, da ob glasbi ne morem pisati. In da alkohol, četudi piva ali dve, slabo vpliva na moj besedni zaklad. Ampak, kot vedno pravim, blog prenese vse. ;)

Nocoj sem se po enem letu, končno(!!!), dobila s prijateljem. Tisti moj, skoraj moj letnik moški, ki si ne priznava lastne uspešnosti, ve pa, kako dobro izgleda. In družba ve, kako uspešen je.

O najinem nestrinjanju definicije uspešnosti nima smisla izgubljati besed. Sva kot jin-jang. Uspeh napram neuspehu.

Sploh ni več pomembno kje in zakaj sva se nekaj let nazaj spoznala, se platonsko (da, tudi to znam!) vzljubila in se prepustila zaupanju prijateljstva. Brez skrbi, brez prtljage preteklih izdajstev, kar tako, go with the friendship flow.

Moram se mu javno opravičiti, ker sem ga v enem od svojih zapisov podcenjujoče ocenila. Ne ve, da to počnem, verjetno pa tudi ne bi bil presenečen nad mojim početjem.

Nekoč, v letu 2014, ne tako dolgo nazaj, sem zapisala, da se nikoli ne bo ločil, da bo v nesrečnem zakonu trpel še naslednjih nevemkoliko let, se pri svojih mogoče šestdesetih letih kesal, a ostalo bo tako kot je.

In to sem mu tudi vedno povedala v obraz. Kot sem mu tudi povedala zakaj. Ker je, roko na srce, nadpovprečno privlačen moški, ker je izredno inteligenten moški in ker je, kar je zelo pomembno za (večino) žensk, finančno-karierno uspešen moški.

Saj ne pravim, da je njegova, sedaj že bivša, žena "sponzoruša". Je pa res, da večina žensk, ki jih poznam in imajo uspešne moške (hkrati s seksipilnostjo gre za morilsko kombinacijo), svojega moškega ne dajo. Ne samo, da se nočejo odcepiti. Oprostijo in tolerirajo vse. Četudi pri sebi menijo, da smo monogamna bitja in na tihem upajo, da bo nekoč samo njihov. In če ne, je tukaj še vedno standard, ugled, tisti must be public appearance, nekaterim tako pomemben. Neka se vidi...Neka sjaje...Neka...Ni pomembno kako je v resnici, samo neka...Je navzven!

Ja, kot sem rekla, me je (spet) presenetil moj lep, inteligenten, uspešen, pa vendar tako žalosten prijatelj.

Spoznal je njo, se odselil, kljub majhnemu otroku, in sedaj išče svojo srečo.

Kljub temu, da lahko izgubi marsikaj in marsikoga. In izgublja.

Kljub temu, da plačuje in bo plačeval (pre)visoko ceno za sebi ljube stvari, predvsem pa ljudi.

Želim mu vso srečo tega sveta. Želim mu, da najde smisel tega življenja. Želim nama, da oba (končno) najdeva smisel tega življenja. Je res to (smisel) ljubezen, na katero čakava in upava? Naj nama bo! Naj nama obema ljubezen bo, ki naju usmišlja, srečna!

In medtem, ko se midva sprašujeva in iščeva smisel življenja, nekateri kar živijo.