Ubijajo me ti naši medsebojni človeški odnosi.

Familijarni odnosi, prijateljski odnosi, partnerski odnosi, službeni odnosi.

Nekoč mi je ena boljših prijateljic rekla, da imam težave z odnosi. Težave v smislu, da se preveč navežem in ne znam presekati vozla, v kolikor je to potrebno. In dejstvo je, da včasih je potrebno.

Če pogledam samo naše družinske odnose z distance, objektivno, je jasno, da bi bile spremembe nujno potrebne. Naša družina je bila "široka" že takrat, ko sta bila moja starša še poročena in sestra še ni imela partnerja. Sedaj, ko imata tako mami kot sestra moža, je razširjena zelo.

In, po pravici povedano, stvari ne štimajo. Daleč od tega, da bi bili prej zgledni. Že karakterni razkorak med sestro in mano je tako velik, da, če bi želeli, bi mami lahko zadajali srčne muke do konca življenja. Ampak recimo, da sva sedaj obe dovolj dozoreli in ji jih prihraniva.

Nekateri menijo, da je klasika pri dveh otrocih takšna, da je eden dober, uspešen in drugi črna ovca v družini. Če je definicija uspešnosti tisto, kar današnja družba priznava za uspešnost, torej, dokončana fakulteta, dobra služba, dober avto, uspešen (vsaj navzven) zakon, otroci in po trenutnih modnih smernicah zdrav način življenja, potem to drži. Imam kar nekaj bratrancev in sestričen, kjer smo po dva. In res je, eden je "uspešen" in drugi "zguba".

Pri nas je tako, da sem zguba jaz. Vsaj na podlagi zgoraj naštetih standardih. Pa še debela sem, jebenti. In moje obnašanje ni primerno za večje, odprte družbe, sploh tista nova poznanstva, kjer se giblje "uspešni" del otročadi. Ker delujem, poenostavljeno rečeno, drugače.

Nekateri moji sorodniki (pa tudi prijatelji), rečejo, ah vi, filozofi. Verjetno je najlažje nekomu, čigar razmišljanja in delovanja ne razumeš, ali se ne strinjaš, reči, ah vi, filozofi.

Najbolje, da se s tem sprijaznim in pričnem označbo filozof, jemati kot kompliment.

In potem so tu prijatelji. Tako kratek čas je potreben, da nekoga sprejmem in tako dolgo, da ga iz prijatelja prekategoriziram v družinskega člana. Ni jih veliko, štiri ali pet. In ti, ki so, so moji že precej let. In ko pride do sporov ali nehotenih razhajanj, ne znam odreagirati. Ne morem, ne znam in nočem zavreči prijatelja, ki sem ga uvrstila v krog družine. In oni mene? Včasih, sploh ko je samopomilovanje na vrhuncu, se mi zdi, da me odvržejo z lahkoto. Ali vsaj lažje kot jaz njih.

O partnerskih odnosih sem napisala že toliko, da bi bile vse nadaljnje besede skoraj odveč. Zaključki so zame nepredstavljivi, ljubezen neskončna in zanj narediti vse in še več, je šala mala.

In sedaj? In sedaj, ko sem v obdobju, ko resno razmišljam, da je nekatere zgodbe potrebno zaključiti? Ne da bi želela, pač pa ker vse kaže na to. Bodisi družinske, prijateljske ali ljubezenske. Navkljub neverjetno zaupljivi skupni preteklost, navkljub krvnim vezem in navkljub brezmejni ljubezni.

Kako prekiniti odnose z enimi, drugimi ali tretjimi? Ne morem in ne znam. Sprašujem se, če je potrebno za moj dušni mir. Bi bila bolj mirna brez vseh teh ljudi, ki mi nekateri občasno in nekateri pogosto zadajajo bolečino? Ali bi še bolj trpela, ker jih ne bi ne videla ne objela ne imela možnosti tudi v konflikt se spraviti z njimi? Ljubezen je jeba. In se mi zdi, da pri meni zelo. In pri meni je vse all about love. In družina je ljubezen in ljubezen je družina. Zame.

In ljudje, ki enkrat postanejo moji prijatelji, spadajo v kategorijo moje družine. Odcepiti se pa ne morem, ne znam in, verjetno na podzavestni ravni, tudi nočem.

Za družino vse. In če je potrebno, tudi ponudbe, ki jih ne bodo mogli zavrniti.

Ps: razmišljanje je nastalo na podlagi travme prihajajočega rojstnega dne.