Razmišljam kaj je narobe z menoj. Razmišljam zakaj od nekdaj moje srce izbira zame ne-prave moške. In ker nikoli niso pravi moški zame, se vedno veze slej ali prej končajo.

Ko ljubim, ljubim z vsem srcem, z vsem svojim telesom, slepa za vse njegove napake, z vsemi svojimi čuti in mislimi samo njegova. Kar seveda name, na mojo kvaliteto življenja, ne vpliva dobro.

Ker pozabljam nase. Na svoje potrebe, na svoje želje, na svoje zahteve, konec koncev. In pozabljam, da je on tisti, ki ne bi smel dovoliti, da pozabim nase. Da je on tukaj, da poskrbi zame, za mojo dobrobit, kot jaz skrbim za njegovo.

Za mojo dobro samopodobo, za občutek ljubljenosti, za varnost. Dam vse in ničesar ne dobim nazaj. Pozabim pričakovati vsaj nekaj malega v zameno. Zadovoljim se z drobtinicami, ki jih natrosi, tupatam, ko ga občasno opomnim. Ko imam pms, na primer. V trenutkih ko je ženska v meni docela prebujena in intuicija dela še bolj kot sicer.

In potem se opravičujem za svoje besede, za svoje prošnje, ponižujoča moledovanja.

Sem res nevredna ljubezni? Ali resnično otroci razbitih družin v sebi nosimo strašne samouničujoče vzorce, ki jiih ponavljamo dan za dnem, leto za letom v svojem razvrvanem, prevečkrat prebolečem življenju?

Ali gre za karmo?

Ker sem sama prizadela nekaj njih, se mi to vrača?

Ne vem.

Vem pa, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Tudi to, da nocoj fizično čutim bolečino srca. In vem, da jo bom jutri prav tako. Mogoče še en mesec.

Potem pa ne več. Poznam se in moj samoohranitveni nagon je močan. Še bolj moji obrambni mehanizmi, ki bodo odlično opravili svojo nalogo. Ki bodo ljubezen, o kateri danes menim, da bi lahko bila tista prava, spremenili v meglen spomin, kateremu ne bom posvečala svoje pozornosti.

In dobro je tudi zato, da spet pričnem misliti nase. Da izboljšam svojo kvaliteto življenja. Ne njegovo. In kljub temu, da je minilo šele nekaj ur, čutim zagon nekje zadaj, ki se prebuja. Zagon za vse tisto, kar sem odložila v hibernacijo, da bi se, še kadar nisva bila skupaj, posvečala njemu.

In ne verjamem, da sem nevredna ljubezni.

Nekoč, nekje, me bo nekdo ljubil kot bom ljubila jaz njega. In dokazovala si bova sproti. Brez lažnivih besed.

In poljubi bodo lepši in slajši. Ker bodo iskreni..