Odločitev, da ne bom imela otrok, je padla že dolgo nazaj. Nikoli tudi nisem sanjarila o družini kot bistvu življenja, o možu, dveh otrocih, lepi hiški in vsemu kar spada zraven, kot moja sestra, na primer. 

Moje sanje so bile drugačne. Že kot majhna deklica, sem teti vedno govorila, da ko bom velika, bom pa bogata. In imela bom osebno pomočnico. In da ko bom velika, bom uspešna. Nekaj časa sem prisegala na prevajanje, kasneje na pisateljevanje. Nič od tega se ni izšlo. No, sem v nekem obdobju svojega življenja vozila velike, lepe in varne avtomobile, imela občasno pomoč pri čiščenju hiše, bila sama svoj šef in imela, v primerjavi s sedaj, kar veliko denarja. 

Ob vsem tem je še tisto malo ideje o družini, otroku, zamrlo. Po vsem tem, ko so prišli temni časi, sem bila pa sploh prepričana, da za otroke v mojem življenju ni prostora. Ker, ko si bom življeje uredila in si tudi našla partnerja, bom tistiih zadnjih dvajset, trideset let preživela z njim, uživajoč v tem, kar nama jesen življenja lahko ponudi.

Tako ležim danes zvečer na postelji, gledam tv, nič posebnega, ubijam nespečnost, in dobim asociacijo na otroke. 

Sem prepričana, da jih ne želim?

Življenje še ni urejeno do te mere, da bi bila zadovoljna. Je pa veliko boljše kot je bilo dve leti nazaj. In še vedno sem mlada. In z veliko pridnosti ter nekoliko sreče, imam vse možnosti, da bom naslednje leto ob tem času zadovoljna sama s seboj. 

Kaj bi se zgodilo, če bi srečala še pravega moškega, ki pa bi želel otroka?

Bi bila pripravljena mu otroka podariti? Nama otroka podariti?

Bi bila dovolj optimista, da bi verjela, da bo otrok zdrav?

Bi bila dovolj ne-egoistična, da bi sprejela, da se življenje z otrokom ne bo obrnilo na slabše, temveč na boljše? Da navkljub otroku, človek lahko še vedno počne iste stvari, kot če bi bil sam?

Da ne gre za izgubo kvalitete življenja, pač pa samo za naravno premešanje prioritet?

Ne vem. 

Morala bi konkretizirati. 

S partnerjem hočem vsako leto za nekaj tednov v tujino pohajkovati. Tega z otrokom ne morem. Na grbi ga tudi ne bi puščala nikomur.

S partnerjem hočem vsako zimo na smučanje. Prvi dve leti ne bi šlo. Vsaj zame ne. Na druge se pa spet ne moreš zanašati. 

In takšnih primerov je še pa još. Težave bi se zminimalizirale oziroma jih sploh ne bi bilo, če bi imela dokaj neomejena finančna sredstva, ki bi mi omogačala najemanje varuške za to go. Ampak...o tem razmišljati bi bilo šele utopično.

Kaj potem? Je otrok zame res samo nadloga? Če pustimo ob strani dejstvo, da gre še za vprašanje zdravja. 

Za moškega je lažje. Recite karkoli hočete, ampak je. In če bi bila moški, bi verjetno želela imeti otroka.

Saj mogoče ga na skrivaj želim imeti tudi sedaj. Pa ne enega. Tri, štiri, šest.

Ker kako lepo mora biti, ko se ti na stara leta zbere celotna, velika, TVOJA družina ob nedeljskem ali rojstnodnevnem kosilu. 

In kako lepo JE!

Ko se, sicer vse bolj redko, se pa le, zberemo vsi skupaj v tamikini dnevni sobi, ko se drenjamo za premajhno mizo, vsako leto tarnamo zaradi premajhne količine krompirja, se z očmi pošiljamo v kuhinjo, ker tamika ne zna sedeti in uživati ter se na vsakih nekaj let čudimo novemu pravnuku. 

Vsaj meni je lepo, čeprav odnosi niso idealni.

Ampak kje pa so!

Zašla sem. Še kar ne vem ali bi imela otroka ali ne. In še kar nisem razčistila od kje v človeku želja po otroku. Je samo plod človekovega egoizma po nadaljevanju lastne krvi ali iz bojazni pred osamljenostjo na stara leta. Ali katerega tretjega sebičnega razloga...

Saj sploh ne vem kaj trobentam. Nimam za kruh, živim v najemniškem stanovanju, diploma se na mizi sama piše, brezposelna sem in jaz bluzim o otroku.

Nimam pa sperme niti za kondom nafilat.