Vem, da sem že nekajkrat izpostavila dejstvo, da mi pisanje več ne gre dobro od prstov. In imela dovolj časa, da razmislila čemu, zakaj, krivda koga ali česa je to. Poleg mene (ali sebe?), seveda.

Začelo se je počasi. Z vsako pokroviteljsko kritiko zapisa, je moč samozavesti upadala. Z vsako kritko zapisa od ljudi za katere mi ni vseeno, je sposobnost pisanja se topila.

In sedaj sem na dnu.

Bilo je nekaj (nepotrebnega) pokroviteljstva, bilo je nekaj konstruktivnih kritik in bilo je nekaj takšnih in drugačnih kritik s strani ljudi, do katerih mi je mar.

Odkar obstajajo socialna/družbena omrežja, je naša življenska filozofija (ne)hote zlagana, zaigrana. Ker si želimo biti drugačni, ker si želimo biti dobri in moralni, tupatam nori, predvsem pa vsak posebej in vsi skupaj nekaj spešl, vsi drugačni, a vsi enakopravni. Menda.

Jaz že nekaj časa samo sem. Še ne tako dolgo nazaj, sem se trudila biti zabavna. Žal moram spet omeniti Poljanski nasip. Ampak ja, pred tem, sem poskušala biti nekaj kar nisem. Ker, let's face it, nisem zabavna oseba. No, vsaj v treznem stanju ne ;)

In po zdravljenju, ko sem pričela s pisanjem bloga, mi je bilo vseeno. Vseeno za vse in (skoraj) vsakogar. Karkoli si kdo misli in pove o meni. Če me ima rad ali ne.

Stvari se spreminjajo. Na mojo žalost. Panta rhei. Tudi pri meni vse teče. Očitno (spet) v napačno smer. V smer nesamozavesti, nezmožnosti se prilagajanja spremembam in odvisnosti odnosov.

Pogrešam čase, ko sem začenjala s pisanjem bloga. Ko sem v črevesju čutila bes, ki se je zlival v besede na ekranu. Ali žalost ali srečo.

Strast!

Bili so to dobri časi. Zame, in za moje bralce.

Zame, ker sem dobro pisala in za moje bralce, ker sem dobro pisala.

Ne vem,  če pri vseh pisateljih pride obdobje, ko je slabo. Ko iščeš besede, ki jih sicer ne, ko so povprečne besedne zveze težavne in ko je vsaka sintetično analitična misel absurd.

Mogoče se je kdo spotaknil ob besedo pisatelj. Nikar, če se sama (več) ne.

Me pa boli (in zavira!), ko meni ljubi ljudje moje besede poosebljajo tam in takrat, ko to ni potrebno, ko bi bilo potrebno gledati z distance, tam, kjer se (skoraj) očitno norčujem sama iz sebe in se samopomilujem  in tam, kjer se najde tisti ščepec sarkazma, ki ga sicer ne znam in ga tudi redko uporabljam.

Kaj želim v bistvu povedati?

Da hvala (neobstoječemu) bogu ne pišem več kolumen, ker bi me roki sami odpustili. Ne, ne bi šlo vsak teden in očitno urednik ni kar tako urednik postal. Vohal me je, pacek ;)

Da pogrešam pisanje.

In pisanje je zame danes vse. Preraslo je zdravje. Več kot denar. Več kot....Ne vem, mogoče si v tem trenutku, poleg pisanja, želim samo še njega. Njega, nekoga, ki me ljubi in jaz njega enakovredno nazaj. Ampak pisanje mi mora pustiti.

Da močno pogrešam, najbolj pogrešam svoje pisanje. Zase.

Da si tako močno želim pisanja, kot si že dolgo ničesar nisem želela. Še seksa ne. In verjemite, daleč so tiste noči.

Res si želim pisati. Vsak dan, vsako uro, vsak teden in vsak trenutek v moji novi sobi.

Pisanje...

Imam mir, imam mizo, Floyde, imam računalnik in pravo željo.

Ampak ne gre več.

Strah me je.

In res je, da je strah naš največji sovražnik. Tudi pri tistih, ki sovražijo migrante, begunce, lezbijke in pedre, tistih, ki sovražijo in kritizirajo kar se obsojati da, in se skrivajo za lažnimi fasadami. Besed, pogledov ali tišine.

Strah...

Mene je strah zaradi pisanja izgubiti meni drage ljudi.

In vas?