Pogled na uro mi da jasno vedeti, da je čas, da se odločim. Veliko zlo ali še večje zlo, v kolikor iti delat. Ne, ne smem ob treh popoldan piti. Ne, ker bom ob sedmih preveč zadeta, da se ne bi opazilo. Pogoltnem dve tabletki, se uležem nazaj v posteljo in čakam. Dve cigareti, čiste cunje nase, hiter make up in s sklonjeno glavo po pločniku, ob prehrupni cesti.

Skoraj tečem, slepa za vse in za nikogar. Čutim jih. Eden je tri. Slišim njih klepetanje, regljanje, kot roj čebel okoli moje glave. In njihova telesa oddajajo bolečino, ki mi reže v možgane in krči mišice.

Obroč okoli vratu pritiska in stiska, dihat ne morem. Glava mi zaniha na vratu brez mišic in svetlika se mi pred očmi.

Z roko grem v zadnji desni žep in z že ustaljeno prakso, odličnostjo, plonknem še eno rumenko. Četudi bi me kdo podrobno opazoval, ne bi zaznal kaj počnem in kdaj jo dam v usta. Da jo sploh dam v usta in nevidno pogoltnem.

Malo me skrbi. Tri pred službo je veliko. In če samo pomislim, da sem že zjutraj vzela eno. Ne, naj me ne skrbi. Saj sem vzela zjutraj samo eno in ne dve kot po navadi.

Trudim se dihati enakomerno, sprostiti noge med tisto triminutno hojo do avtobusa. Saj bo. Še malo. In potem samo še malo počakati da avtobus pride in bo boljše. In če ga dolgo ne bo, se bom usedla kar na prvega, ki pride, da me reši. Samo da ne bi bilo gneče. O, bog, naj ne bo na avtobusu gneče. Čakam. Diham. Noge mi klecajo. V trebuhu čutim napetost in hrup je neznosen. Zakaj ni noč? In zakaj ni devetdeset odstotkov manj ljudi na svetu? Ali vsaj v Ljubljani?

Avtobus. Moj avtobus in ne, ni poln. Usedem se povsem zadaj, v kot. Kjer sem skoraj sama in kamor težko da bi kdo prisedel. Diham. Zadiham. Vrat je zopet vzpostavil kontrolo nad glavo.

Danes imam srečo. Tudi avtobus je nov in ne ropoče kot tiste stare trole, od katerih mi para ušesa in posledično možgane.

Mirna sem tistih dvanajst minut. Ker vem, da me ob izstopu čaka samo še ena, zadnja, težka preizkušnja. Čakanje na semaforju in prečkanje glavne ceste. Potem sem pa že tam. Skrita za bloki, na majhni enosmerni ulici, skrita pred pogledi, množico, njihovim bezlanjem in hrupom ceste.

Spet imam srečo. Zelena se prižge skoraj takoj, cesto malodane preskočim in vse je ok.

In svet je spet (skoraj) lep.

Da, tudi prijateljice so pripomogle k sprostitvi. Predvsem in samo one. Za hip se ustrašim, če so še tam, na varnem, v zadnjem desnem žepu. Potipam, jih začutim, in jih tukaj, v varnem zavetju osame, izvlečem iz žepa in preštejem.

Dve? Samo dve sta mi ostali? In kaj naj z dvema? Kaj če ne bo dovolj? Pred mano je pet ur sedenja za kurčevim telefonom, pred računalnikom, pod neonkami, brez hrane. In še pred menstruacijo sem. Vsa mirnost, sproščenost, izgine. Vsaj tista v glavi. In vem, ker se poznam, bo krč iz glave kmalu prešel na telo. Kaj bom potem? Saj vem, saj vem…

Šla bom k sosedu.

(se nadaljuje)