Imam kar nekaj bratrancev in sestričen. No, predvsem bratrancev. Večina smo si blizu  generacija in lokacija. Kar pomeni, da smo se še kot mladi partizani podili po drevesih, kradli zemljo, skupaj okušali alkohol in prve cigarete in se (ne)uspešno borili vpeljevanju nekaterih starejših bratov v hipijsko sceno in omame marihuane.

Imeli smo svoje vzpone in padce. Družinske, zdravstvene, prijateljske, pa tudi tiste iz motorjev. Nekateri večje, drugi manjše, sama vse mogoče sortne.

Rada imam vse svoje bratrance (in sestrične!). Predvsem pa sem še dandanes navezana na tiste štiri fante, ki so mi bili sosedje in ki so, hočeš-nočeš, krojili mojo usodo.

Kolikokrat smo z mami in sestro prespale pri njih. Saj ne da bi hotele. Situacija je bila takšna. Jebena.

Je pa že oproščeno tistemu, ki nas je spravil k njim. Ker, konec koncev, vsaka stvar je za nekaj dobra. In, kot že rečeno, mi smo si postali in ostali blizu.

Vsi štirje moji fantje so postali mehaniki. Ali skoraj mehaniki. Ali imajo vsaj ogromno znanja o vsemu kar ima od enega do pet koles.

Kot mladinki so mi bili idoli, navkljub konstantim prepirom in celo motiki v moji glavi. Tega ne vedo in nikar jim povedati ;) In vonj po bencinu, mehanični delavnici ali hrup ter dišanje motokrosa...želela sem biti kot oni in ja, hotela sem biti fant.

Moj oči je Vanjo po moško tudi vzgajal. Ni popuščal pri mojih 12ih letih za volanom starega Opla. Prehiteti sem morala počasneža pred mano, strah gor ali dol.

Marsikaj se je zgodilo in dogajalo od takrat ko smo bili mladi, naivni in nedolžni. Nedolžni in naivni v srcu ter tako preprosti in igrivi.

Nekaj dni nazaj sem imela nekakšne vrste poslovni deal z enim od bratrancev. Med nama vse štima. Najini medsebojni "žaljivi" dialogi na facebook-u so menda nekaterim strašno zabavni. Ne vem če res, a jaz se mu na glas smejim. Vem, da se tudi on meni. Vem pa tudi, da sta si najina pogleda na mnogo stvari različna.

Bilo je pa lepo in toplo mi pri srcu, ko me je v živo "ujela" njegova mami. Moja teta... Ne bom napisala njenega imena, ker ne bi bilo pošteno. Ko me je objela in jaz njo. Ko sem po dolgem času začutila, da še vedno in kljub vsemu, imam tisto svojo "drugo" družino. Ki je sicer nikoli nisem pozabila, nasprotno, jo vedno oboževala in velikokrat (pomotoma?) poveličevala, samo (nehote) dala na stran. Takšno je bilo. Življenje. In njegova smrt.

Obljubila sem ji, da se bom še oglasila. Zdaj vem, da se bom. Nekoč. In četudi bo zopet minilo nekaj let, vem (naj bo naivno ali ne), da bom dobrodošla.

Ker smo še vedno družina.

In jebat ga, Šobarjeve krvi, se zatajiti ne da ;)