Biti čistilka ni ravno cenjen poklic.

Več ali manj vsi na čistilke gledamo zviška, se z njimi pokroviteljsko pogovarjamo, nekateri jih celo očitno ponižujejo. Vse videla, slišala in tudi, žal, sama doživela.

Da njihovih dohodkov sploh ne omenjam. Sramota!

Že od začetka srednje šole pa do danes, sem delala vsa mogoča honorarna dela-od administracije, marketinga, kot študentka sem bila celo zobna pasta na Čopovi, proizvodnje, pa vse do čiščenja stanovanj, hiš in do nedavnega celo poslovnega prostora.

Nikoli me ni bilo sram poprijeti za katerokoli delo. Verjetno je to posledica domače vzgoje, ko sem še kot osnovnošolka morala vsak teden generalno očistiti (vsaj) kopalnico. In vedno se je ta generalka kopalnice zavlekla na več obiskov v enem dnevu. Ker je bila mami natančna. In jaz ne.

Takrat sem jo zaradi tega sovražila, danes sem ji hvaležna.

Tako kot tudi tamiki, ki me je nezavedno naučila kako lepo, zabavno in hkrati koristno je varovanje otrok.

Ampak, naj se vrnem na čiščenje. Če se le da, že nekaj časa, z veseljem sprejmem vsako ponudbo za čiščenje bivalnih prostorov.

Denar je denar. In denar pridobljen na takšen način, je za razliko od marsikaterega drugega načina pridobivanja premoženja, pošteno zaslužen.

Ne tako kot Mramorjev in denar ostalih politikov ter večine gospodarstvenikov v naši mali Švici.

In trdo.

Predvsem trdo, sem ugotovila pri čiščenju določenega burger bara nedavno. 

Z veseljem sprejmem delo, si mislim, bom prihranila za smučanje.

Po dveh urah dela, sem zbolevala. Po treh urah mi cigaret ni sedel. Po štirih urah se mi je vrtelo, deset minut pred potekom pete ure sem prenehala.

Telo me je izdalo. Pa ne, da sem nevajena delati. In sploh ne nevajena čistiti.

Um je prosil in rotil, mi govoril zdrži, še malo, vse je v glavi.

Pa ni šlo. Ni bilo vse v glavi.

Sram me je bilo pred gospo, ki mi je dala priložnost, ki je sama ob meni garala brez pavze, sram me je bilo zaradi ljudi, ki so me z njo spoznali, še najbolj sram me je bilo zaradi same sebe. 

Ker moja glava ni premagala mojega telesa.

In sram me je bilo potem vzeti tisto plačilo. Sama sem si odštela eno uro, da se vsaj malo kaznujem.

In kaj mi je ves čas rojilo po glavi?

Prav ti je, Vanja!

Prav ti je!

Samo diplomo bi spisala in ti vsega tega danes ne bi bilo treba. Ker, lahko bi mi bilo že jasno, nihče ne zaposli gimnazijskega maturanta.

Še vedno imam čas. Šest mesecev.

Še vedno pa, diploma gor ali dol, moj poklon vsem čistilkam.

Brez vas, bi živeli slabše kot živali.

Ali pa sploh živeli ne bi.

Svaka čast in kapo dol!