Prijazno me pozdraviš.

Opozoriš me. Tu sem.

Vedno mi izvabiš nasmeh.

Kot, da dobro veš, da ni

dan za smeh.

Ko me tako pozdraviš,

dobro veš, da ti bom

prijazno odgovorila.

Dobila boš objem.

In Micika ti me

potolažiš. Prigovarjaš mi,

da zmorem.

Razmišljam tako.

Le tisti, ki občuti podobno,

razume, deli, vzpodbuja.

Kdo si ti?

Kot, da nisi od tu.

Od kje si in kdo te

je napotil do mene?

Se res preveč sprašujem?

Občutek veš imam, da več

dobim kot dajem tebi.

Ti le zamahneš z roko.

In rečeš. Ne, da rečeš.

Obe dajemo. Obe dobimo.

In ne nadaljuješ s

svojo mislijo.

Pojdi in kmalu pridi.

Tu sem. In tu bom.