Evo. Zame še vedno ostaja prvi delovni dan, ko koledar kaže trojko. Sicer sem omahoval, ampak odločitev, da se vrnem, je premagala odločitev, da bom še nekaj časa tiho, ker itak povedati nimam kaj. Konec koncev mi je v družbi vas bralcev lepo, prijetno, marsikatero rečemo v komentarjih in… Zakaj se ne bi virtualno družili še naprej.

Za vrnitev je bilo predvsem krivo to, da izmed mojih realnih prijateljev noče nihče poslušati mojih genialnih zamislic, mnenj, prerokb in dovtipov. ''Ajd, Pero, dosaden si'', rečejo običajno. In da sem se vrnil povsem nenapovedano, hmm.. No, legende se vedno vračajo nenapovedano. Ne kot Terminator, ko je rekel, da se bo vrnil, je že dišalo po vseh naslednjih delih.

Kako mi gre, hvala za vprašanje. Kar dobro. Sem tam, kjer velika večina Slovencev, se pravi v Sloveniji, nekoč imenovani druga Švica, danes realno gledano cca štiriindevetdeseta Švica. Sicer pa na psu. Tako zelo, da mi noge drsajo po tleh in so se mi zaradi tega adidaske samodejno prelevile v japonke. Gledano pozitivno, lačen nisem, žejen tudi ne, nekaj malega se lahko še zapeljem z avtom in vplačal sem jackpot v upanju na kak dobitek. Ni treba veliko, dvestotak bo čisto dovolj. Ja, skromen sem še vedno.

Ne da se mi o tem, kje sem silvestroval, s kom in kaj smo jedli, kaj smo pili in kaj smo kadili. Jebat ga, marihuana deluje boljše na počutje kot nalgesin, apaurin ali kozarec mleka. V letu 014 bom še vedno isti, kot sem že od enajstice naprej: s čudnim smislom za humor, katerega povprečen intelektualec ne razume vedno, brez besed o politiki, ker potem padem v gnoj, kjer so že nekateri blogerji in postanem dolgočasen ter brez odkritega kurcanja določenih ljudi. Predvsem bom postal še bolj realen, bolj dobrodelen, bolj družaben in konec koncev tudi bolj reden. Tisti, ki ste prebrali moje zadnje tri stvaritve, veste v kakšnem položaju sem se znašel. Ni kaj, huda bolezen, tavanje v temi, čakajoč in upajoč na dobre rezultate, vse to ti pobere en kup energije, živcev, odrekanja ter seveda finančnih težav. Zaradi te izkušnje sem začel drugače gledati na svet. Ne obremenjujem se s stvarmi, katere se me ne tičejo, skrbim zase in za tiste, ki so mi blizu, pripravljen sem se pogovarjati z vsakim o vsem, brez da bi ga obsodil za idiota, niti nikogar ocenjevati po obleki ali stilu življenja. Sam sem našel svoje mesto, vem kje sem in vem kaj bom počel. Enostavno, zabavno in pogumno. Z glavo pokonci in naprej. Brez polen pod nogami. Pazi zdaj modre besede modrega človeka: kar te ne ubije, te okrepi in ni važno, kolikokrat padeš – važno je, kolikokrat se pobereš.

Seveda, kot vedno. Tudi letos se veselim vseh vaših komentarjev. Vseh vaših pripomb. Vseh vaših RTjev na čivkalniku in vseh lajkov na FB. Menda bodo celo neki pikniki. In ja, vsakemu vabilu na kavo se bom z veseljem odzval, tudi če bom na koncu sam plačal. Pijem pa tudi čaj, pivo, sok, vodo, belo vino, črno vino in še kaj.

Sicer pa se mi je življenje spremenilo. Nisem ga sam, kar samo od sebe se je. No, malo sem pomagal. Nekateri že veste, da sem izjemno blizu selitve v mesto, katerega sem nekoč označil za mesto duhov. In iz katerega prihajajo nekateri blogerski kolegi. Pospešeno se dela na tem, ampak več, ko bo čas za to.

Cenjene bralke, spoštovani bralci, pogumnice in pogumneži, ki se boste odločili komentirati, tole je za prvič letos povsem dovolj. Verjamem, da se bomo v letošnjem letu imeli boljše kot lani, kar je sicer odvisno samo od nas samih. Verjamem, da bo letos več zapisov, kot jih je bilo lani in verjamem, da bo čas za biti bolj blizu. Hvala vam da ste in vsem skupaj želim srečno ter uspešno leto.