Članek
Prvič
Objavljeno Jan 07, 2014

Določene stvari v življenju doživljam prvič. Kot ste iz prejšnjih blogov razbrali, se prvič ubadam z boleznijo, katera se počasi izboljšuje, pustila bo pa posledice. In kot zvesti bralci veste, sem na pragu selitve. Ne sam, da bi lahko vabil prijatelje k sebi v dvosobno stanovanje, polno praznih piksen na špinel. In ne sam, da bi lahko ogovoril simpatično deklino v baru in jo povabil k sebi na prikaz penetriranja.

Danes sva prvič prespala skupaj. Tam, kjer bova, v mestu duhov, kot sem ga poimenoval. Ker je res, mesto polno skrivnosti in zanimivosti. In povečini dolgočasno, ko se pelješ skozenj. Ampak bilo je treba. Ker se nočem postarati sam. Ker rabim nekoga, ki mi v teh trenutkih stoji ob strani in ne samo spredaj meter od tal. Če bo tisto stalo tako kot mora, bom čez nekaj let pisal o nasledstvu.

Prvič sem se zbudil in skozi okno ugledal nebo. Kakršnokoli že, ampak ko sem se postavil na noge, sem videl grad. In ga vidim iz spalnice in iz dnevne sobe. Grad, ki bi ga moral videti nekje nad sabo. Ampak ne, jaz ga vidim pod sabo. In sploh ni slabo. Na eno stran mesto, na drugo stran neokrnjena narava, boljšega si res ne bi mogel želeti.

Sicer sva prespala bolj po sili razmer. Namreč, stanovanje je še v fazi prenove in zadnjih nekaj dni sem se ubadal predvsem z beljenjem in polaganjem laminata, sledilo je še premikanje pohištva in temeljito čiščenje. Nato sledi druga soba. Počasi, ampak bo. Recimo, tale zapis nastaja iz postelje, ker nimava še primerne mize za računalnik, na jedilno mizo pa se ne odlaga drugega kot hrano in jedilni pribor. Ampak to so seveda samo moja nenapisana pravila.

Obenem nama manjka še televizija. Za Petro najbolj pomembna stvar, ker je pred njo tako lepo zaspat. Zame samo kos tehnologije več, ki je v bistvu ne potrebujem. Pomembnejši mi je kavč, kjer bom lahko ležal in bral knjige. Tiste dneve, ko ne bo treba v službo.

Nekateri so mi že očitali. Kako si lahko privoščiš, sprašujejo. Enostavno. Ne zamenjam avtomobila vsako leto, ne privoščim si potovanj v kraje, kjer si mislim, da bi mi bilo dolgčas, obenem mi pa petdnevno pitje na grški obali ne sede. Tudi jem povsem normalno in ne tako kot vi, ki odplačujete lizing in jeste kruh iz Hoferja, ki je dan pred rokom, da le plačate minimalno. Tudi ven grem rad in se ne smilim samemu sebi, ker si danes ni mogel privoščiti obiska gostilne. Kot recimo vi. Tudi v Mercator ne zahajam, ker vem da moram trdo delati za svoj denar, kot sicer tudi vi, le da za razliko meni ni toliko pomembno, kje me ljudje vidijo in s kakšnim avtom ter v kakšni obleki – kot je vam. Verjemite, da je to zelo drago.

In prvič, razen hotelskih sob, imava s Petro posteljo, ki se ji dejansko lahko res reče postelja. Tudi če sem spal samo šest ur, sem se zbudil spočit in predvsem sem imel dovolj prostora za roke in noge. Nisem bil porinjen ob kak zid ali stranico postelje. Pa naj še kdo reče, da se mi godi. Sicer se mi res, ampak ne toliko kot drugim. Ne zavidam. Sočasno se pa zavedam, da imam stanovanje z vodo, elektriko in parkirnim prostorom za dva avtomobila. Kar marsikdo nima. Na žalost.

Samo trdna volja me je pripeljala do tega, kar imam. Sam svoj mojster v več pogledih, drugo je odnos do ljudi in razumevanje. Ni važno kakšno ceno sem plačal (ali jo še plačujem), važno je, da se nisem vdal. In tega se od začetka mamine bolezni zavedam vedno bolj. Ko jo vidim, kako se bori, kako daje vse od sebe za minimalen napredek, si rečem ''Pero, nikoli ne obupaj''. In res, nikoli ne obupam, nikoli se ne vdam. Ker jih poznam dovolj, ki so se vdali in so obupali in so danes nekje drugje. Z žalujočimi za sabo.

Tudi živim prvič. Že nekaj desetletij sicer, ampak se tega do sedaj nisem zavedal tako močno. In v tem prvem življenju se resnično ne mislim ubadati s politiko in podobnimi stvarmi, ki jih počnejo nepošteni ljudje. Poštenih politikov je namreč prav toliko, kot nedolžnih amsterdamskih kurb. Za katere tudi nimam volje, časa in denarja. Čemu dajem prednost? Iskrenosti, poštenosti in realnosti. O tem nekoč drugič, na istem mestu.

Lepo se imejte.