Žena izve, da jo mož vara, da ima drugo, mlajšo žensko. S solzami v očeh ga vpraša, "zakaj?"
On odgovori. "Vedno si v trenirki, nenaličena, vonj imaš po hrani. Ko ti rečem, da greva skupaj ven, nikoli nimaš časa. Nisi več ista, kot takrat ko sva se spoznala, v postelji si vedno utrujena, enostavno si me prisilila v to".
Žena povesi pogled in mu tiho odgovori. "V trenirki sem, ker mi je tako udobneje, ko se igram z najinima otrokoma, in ličila si izbrišem, ko brišem njune čokoladne poljubčke s svoji lic, vonj po hrani imam najbrž zato, ker te vedno ko prideš iz službe čaka skuhan obrok in ko ti počivaš, da greš lahko potem ven s prijatelji, jaz skrbim za nas dom, pomagam malima pri nalogah in se trudim urediti stvari v službi, potem pomagam tvoji mami na vrtu, ker če se ne veš, jo noro boli kriz..oprosti dragi, ker sem zvečer utrujena. In ja, nisem ista kot takrat kot sva se spoznala, ker sem dozorela, ker poznam svoje prioritete in to je družina,...najini otroci...ti. Nisem te hotela prisiliti v prevaro, vendar je bila to tvoja odločitev..

Čez nekaj let po ločitvi, pride mož na njen nov dom obiskat otroke. Ona mu odpre vrata, lepša kot kadarkoli. Fit, naličena, do pike urejena, odišavljena z nežnim parfumom.. Mož je očaran, povesi pogled in jo vpraša. "kako si sedaj taksna, kakršno sem si te vedno želel". Ona ga pogleda, mu nežno dvigne obraz k svojemu in z mirnim glasom pove. "Sedaj imam nekoga, ki mi pomaga, nekoga, ki mu je čas z menoj dragocen, nekoga, ki pomaga otrokoma pri nalogi, da grem jaz lahko teči, da si lahko v miru operem lase, nekoga, ki je izbral mene, ki me občuduje in osrečuje. Mož skesano umakne pogled in ko opazuje nekaj, kar je bilo njegovo, pa je izgubil, ker mu je bilo samoumevno, mu po licu spolzi hladna solza. Izgubil je žensko, ki ga je ljubila, ki ga je skušala osrečit on pa jo je zavračal ... izgubil je mater svojih otrok.

Izgubil je svojo srečo.