Kako bi se počutili, če bi vam v pozdrav nekdo pokazal jezik ali pljunil pod noge?

Ne, ne šalim se, oboje je način pozdravljanja. Stara Nepalska ljudstva naj bi si vse do današnjih dni v pozdrav kazala jezik. Mislim, da bi to bilo za večina Slovencev popolnoma nesprejemljivo, moteče in celo žaljivo.

Da sem začela širše razmišljati o pozdravljanju nasploh, sem potrebovala spodbudo, ki sem jo našla kar v Sloveniji.

Jutro, sredi Ljubljane, ljudi kot mravelj, ki brezčutno begajo sem ter tja. Le tu pa tam se kdo komu nasmehne, mladi si tlesknejo z rokami, sicer pa ena sama tujost in hlad. Med mrgolenjem pa se mi oči ustavijo na dveh moških. Vsak s svoje strani sta prišla in se srečala tik ob meni. Tesno sta stopila drug k drugemu, se »ponoskala« in dotaknila s čeli. Nista se rokovala, roki sta obviseli ob telesih …

Še en zaljubljen moški par, me je prešinilo. Nisem se še popolnoma rešila stereotipa, da se istospolni ne bi smeli imeti radi …, a pustimo to, EMŠO pač. 

»Ta je pa s kmetov doma,« sta si najbrž mislila, ker nisem mogla skriti prepogostih pogledov. A fanta sta s svojo izraznostjo v meni prebudila nekakšno raziskovalno žilico.

Kdo sta, kaj pomeni njun pozdrav? Bila sta stara morda okrog trideset, lepo oblečena, za zgodnjo jutranjo uro sredi Ljubljane, morda celo preveč zlikana. Izstopala sta med drvečimi ljudmi tako zelo, da sem ju primerjala s palmo na vrhu našega najvišjega očaka.

Brskala sem in brskala, nisem se mogla znebiti radovednosti niti zvečer v naslonjaču ne. Od nekod sem izbrskala podatek, ki me je podučil, da sta Maora.

Kaj pa mi, Slovenci, se mi je v glavi porajalo nemalo novih vprašanj. Imamo mi svoj način pozdravljanja, pozdrav, ki bi nas lahko zaznamoval, s katerim se lahko identificiramo? Zatopila sem se v prebiranje različnega gradiva, iskala in iskala … in tudi našla.

Imamo ga! Osti jarej, je naš, že več tisoč let star pozdrav. »Oj!« pa je njegova zelo priljubljena skrajšana oblika, ki jo pogosto slišimo na ulicah ali ob različnih srečanjih. Predvsem mladi so ta način pozdrava sprejeli za svojega.

O čem govori in od kod izvira? O tem sem se že nekajkrat razpisala, sedaj bom ostala le pri glavnem bistvu.  

Prevzela me je sporočilnost odkritja. Osti jarej ni le pozdrav, v sebi nosi globoko sporočilnost, je napitnica, s katero bližnjemu zaželite, da se njegov rod razmnožuje, da ostane mlad, zdrav in poln energije, torej močan.

Čemu bi torej še uporabljali »adijo« ali »serbus«? Saj prvi v italijanščini pomeni »zbogom«, drugi pa v latinščini suženjstvo. Zakaj bi ga komu še želeli?

Saj nismo taki, a ne da ne?

Razmišljajoča vnema pa me je odplavila na rob nostalgije. Še v prejšnjem stoletju smo bili Slovenci za ohranitev svojega jezika in s tem tudi pozdravljanja, pripravljeni prelivati kri, danes pa smo v svoj besednjak tako rekoč čez noč uvozili celo paleto tujk. Celo v slovarje smo si jih dovolili zapisati.

Nekam prazno zveni smisel tujih pozdravov, ki jih poslušamo na vsakem koraku; Hello, salve, ciao, saluton …, čeprav ob snidenju s temi izrazi človeku vendarle želimo zdravja.

Kaj pa o teh rečeh pravi bonton? V njem so zapisana številna pravila in seveda veliko tudi pravil o pozdravljanju.

V osnovi naj bi pozdravljali le ljudi, ki jih poznamo, izjema je le, kadar želimo neznanca, kaj povprašati.

Lepo je, če mlajši prvi pozdravi starejšega, moški žensko …, vedno pa prvi pozdravimo, kadar vstopamo v prostor, v katerem so že ljudje.

Z besedo izražen pozdrav pogosto spremljamo z objemi, poljubi, prikloni, trepljanjem po ramenih, stiski rok, tlesk z rokami (gesta mlajših).

Pomembno je, da znamo ločiti med uradnim in prijateljskim pozdravom. Medtem, ko smo pri uradnem omejeni zgolj na Dober dan, pa je prijateljski povsem sproščen in dopušča marsikaj.

Smo pa v zadnjem obdobju iz Amerike uvozili zelo suhoparen in neprijeten način pozdravljanja; »Kako si?« Nihče najbrž ne pričakuje, da mu bo nagovorjena oseba razkrila svoje težave oziroma širše opisala svoje počutje, a smo ga prav o tem povprašali, kajne? Zato je pozdrav, »Kako si?« zgolj fraza in zna biti celo neprijeten.

Objemanje, poljubljanje ob vsakdanjem snidenju le redkokdo uporablja med bližnjimi. Morda starši - otroci, a tukaj se konča. Na tak način se sama pozdravljam le s svojci, s katerimi nimam prav pogostih snidenj.

Smo pa seveda s potepanjem po svetu in preseljevanjem ljudi in navad od drugod za svoje sprejeli številne običaje.

S trikratnim poljubom namreč posnemamo navade narodov nekdanje juge, v Italiji, Franciji in še kje sledi rokovanju samo poljub na lice.

Rokovanja in trepljanja po ramenih si lahko privoščimo le pri tesnejših znancih, a prav je, da smo tudi tukaj previdni. Tako trepljanje po ramenih kot stisk rok naj bosta nežna, čeprav se številnim moškim zdi močan stisk roke, izraz možatosti. A do neprijetnosti lahko pride že, če moški premočno stisne roko ženski, na kateri nosi več prstanov. Stvar zna biti zanjo zelo boleča.

Stisk roke ob snidenju sicer sega daleč v preteklost našega obstoja. Nekoč so ljudje s stiskom rok dali vedeti, da v roki ne nosijo orožja, rokovanje je štelo za simbol miru, trdnosti.

Morda od tod izvira potreba po stisku rok med poslovneži, ki skoraj po vsem razvitem svetu sledi podpisu poslovnih dogovorov.

Če sem se že razpisala o premočnem stisku roke, naj nekaj povem še o mlahavem, ali pa nepopolnem stisku, pri čemer mislim, da ne uporabimo cele dlani, temveč le dva ali tri prste.

In kaj govorijo vrste in načini rokovanja?

Ko ob stisku roke zaškripljejo vse kosti, imamo opravka z robatežem ali s kavbojcem. O nas, kot o slabiču govori preveč mlahav stisk rok, ni dobro niti, kadar imamo ob stisku potno ali ledeno dlan. Kogar pestita ti dve nadlogi, je prav, da s tem računa in poskrbi, da bo stisk roke s poslovnimi partnerji ali prijatelji, prijeten. Svojo govorico ima tudi predolg stisk rok. Z njim nasprotniku povemo, da smo nestanovitna, razdražljiva oseba.

Še posebej pogosto pride do nerodnosti v družbi, predvsem na banketih in sprejemih. Vsi stojimo in držimo v rokah, bodisi kozarec ali hrano in nas kdo preseneti z rokovanjem. Zelo narobe je, če bi se s ponujeno desnico, rokovala, kar naša prosta levica. Zato je še kako prav, da v takšnih primerih držimo kozarec, ali prigrizek vselej v levi roki.

Še bi lahko pisala, a se bo marsikomu že tole zdelo zapleteno, no, saj malce je tudi res, a kaj boste rekli šele, če povem, da sem se z zapisom bistva komaj dotaknila.

Osti jarej, torej! Tako enostaven je, in kar je še najbolj važno, z njim povemo, kdo smo, zato ga le uporabljajmo v vsakdanjiku. Govoril bo namesto dotikov, poljubov …, brez sramu ga lahko vzamemo za svojega. Jaz sem ga že!

 Osti jarej,

Ivana Gantar