Članek
Rožnica ali Marijino vnebovzetje
Objavljeno Aug 15, 2016

   Danes tudi Slovenci praznujemo največji Marijin praznik, Marijino vnebovzetje, ali kakor radi rečemo tudi veliki šmaren, ponekod velika maša in tudi rožnica, pa vendarle o tem prazniku morda marsičesa še ne vemo. Marsikomu pomeni dovolj to, da je dela prost dan in da lahko doma marsikaj postori, pa je bil praznik Marijinega vnebovzetja v preteklosti dan, ko je bilo prepovedano vsakršno delo in celo veseljačenje. Prepoved je bila podkrepljena z nekaterimi vražami; da je na ta dan padec z drevesa med obiranjem sadja skoraj neizbežen, da bi morebitnega obiralca na drevesu skoraj gotovo pičila kača …

Običaji, da so gospodinje na ta dan spekle bel kruh, ga razdelile med žanjice, je bil povezan z zorenjem lešnikov, ki da jih je vnebovzeta delila v nebesih in sončen veliki šmaren je prinašal lepo jesen, kakršna je šla na roko kmetom, predvsem vinogradnikom.

Izbrskala sem nekatere nam manj poznane podatke o Marijinem vnebovzetju.

Jezus naj bi svojo mater obudil na dan njene smrti 15. avgusta in jo vzel k sebi v nebesa, da ob njem uživa večnost.

Tesna povezanost Marijinega in Jezusovega telesa izhaja namreč iz brezmadežnega spočetja. Jezusovo telo naj bi se oblikovalo iz Marijinega telesa. Ves čas zemeljskega življenja mu je trdno stala ob strani. Prav na njeno priprošnjo naj bi se zgodil Jezusov čudež v Kani galilejski. Z njim je ostala vse do daritve na križu. S pokorščino, gorečo ljubeznijo, vero v nadnaravno življenje je na poseben način sodelovala pri sinovem delu za oživitev posmrtnega nadnaravnega življenja. Marija je tako dosegla polnost življenja, kar predstavlja za vse ljudi napoved vstajenja od mrtvih na sodni dan.

 

Praznovanje Marijinega vnebovzetja ponekod zasledimo že v 5. stoletju. Najprej je bil dan spomina na Marijino blaženo smrt, čeprav nekateri trdijo, da Marija niti ni umrla. Ker so ljudje verovali, da je Marijina smrt nastopila iz ljubezni, ki jo je ves čas prejemala od Boga, njeno stanje niso poimenovali smrt, temveč zaspanje. A v njenem grobu pod Oljsko goro je ostalo samo cvetje in prazni prti, v katere je bilo ovito telo, zato so njeno vnebovzetje razumeli na različne načine.

Sv. Janez Damaščan (8. stoletje) je s svojo govorniško vnemo dejal: «Spodobilo se je, da je ona, ki je v porodu nedotaknjeno deviška, tudi po smrti ostala obvarovana vsakršnega razpadanja. Primerno je bilo, da ona, ki je Stvarnika nosila pod srcem kot otroka, prebiva v svetlobi nebeške slave. Primerno je bilo, da nevesta, ki si jo je Oče izbral, prebiva v nebeških dvoranah. Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in je sprejela v srce meč bolečin, ki so ji bile pri porodu prihranjene, je bila vredna gledati Sina, kako sedi na Očetovi desnici. Spodobilo se je, da božja Mati uživa vse, kar ima Sin, in da jo častijo vse stvari kot božjo Mater in služabnico.«

 

Po vsem delu krščanskega sveta je v čast Marijinega vnebovzetja zgrajenih in posvečenih največ cerkva. Najstarejša, nam Slovencem najbližja je Gospa Sveta na Slovenskem Koroškem, kamor se na ta dan že tisočletja pomika kolona romarjev. Morda kot znamenitost, tudi cerkvica na Blejskem otočku je posvečena Marijinem vnebovzetju. Svetišče je tam stalo že v 8. stoletju, dananšnjo baročno podobo pa je cerkvica dobila v 17. stoletju. Vse predhodne stavbne faze so ohranjene in prezentirane pod tlakom, le stenske poslikave v prezbiteriju spominjajo na gotsko obdobje. Na Primorskim pa ne gre pozabiti na Marijo na Skalci v Spodnji Idriji, ki vsako leto 15. oktobra privablja več romarjev, tam pa se v zadnjem času odvijajo tudi številni koncerti, kar pomeni, ker dokazuje, da sta se kraj in cerkev zlila v eno.