Torek, 30. avgust 2016
Avtorski komentar: Ivan Seljak
Upam, da mi bo oproščeno, ker sem si privoščil naslov iz biblije in tako „po nemarnem uporabil božje ime“. Toda cerkljanska zgodba me tako navdihuje, da ne morem mimo tako imenovane Apokalipse, torej Knjige razodetja, ki je tako srhljiva, da jo še duhovniki berejo le zase, ne pa vernikom. Te dni smo priča toliko različnim resnicam in polresnicam - tisti, ki kreiramo informacije v medijih, smo vsak dan izpostavljeni merjenju moči samozvanih nosilcev resnice in pravice. Belih, črnih, barvastih. In vsi se obnašamo tako, kot da resnično čakamo na „poslednjo sodbo“, če še enkrat zlorabim to Knjigo razodetja. Danes se prah dviguje okrog kapitala, ki je le še bleda slika nekdanjega deleža, ki ga je država ob lastninjenju priznala zaposlenim, nekdanjim zaposlenim in otrokom , ter denarja, ki ga je tako imenovana Certa prejela kot del kupnine za 75 % delež v družbi Eta Cerkno d.o.o. s strani koncerna E.G.O..

Zgodba s cerkljansko Certo je tako prepričljivo samosvoja in posebna, kot smo ljudje v tej dolini. In ta je nastala v kraju, kjer je bilo nekoč več zaposlenih kot stanujočih ljudi. Danes smo priča spopada dveh frakcij, ki je v bistvu „dvojica v eni osebi“. Gre za ljudi, ki so vse življenje drsali skupne pisarniške stole, soustvarjali kraj, ki je dolgo veljal za enega najbolj perspektivnih v Sloveniji. Še v okviru družbene lastnine je Cerkno pritegnilo tuje vlagatelje, čeprav na papirju le 49 odstotno (Jugoslavija ni dovoljevala večinskega tujega lastništva). V Cerkno se je vsak dan pripeljalo skoraj toliko ljudi, kot jih je v njem bivalo. Tedanja Eta je ogromno sredstev vlagala v javno infrastrukturo, stanovanjski sklad, delavski dom, ki je kmalu postal hotel, smučišči in tako dalje. Pravzaprav ni nikoli ta vlak krenil navzdol, le drugi časi so prišli, pa tudi slabši gospodarji.

Po osamosvojitvi se je država najmanj dve leti ukvarjali z različnimi modeli in vprašanji, kako tipično državno lastnino spremeniti v zasebni kapital. Prve so bile na vrsti gospodarske družbe, določene stvari še danes niso dobile lastnike.

Vrnimo se dobri dve desetletji nazaj. Eta Cerkno je delila usodo številnih družb z družbeno lastnino. Bila je relativno pasivna v primerjavi s sosedi, ki so se lastninjenja lotili že po tako imenovanem Markovičevem Zakonu iz jugoslovanskih časov. Večinski mode lastninjenja družb, kot ga je predvidel novi Zakon o lastninskem preoblikovanju iz leta 1992 je predvidel 40% delež, ki bo v lasti državnih skladov, za 60 odstotkov kapitala pa je bilo predvideno lastninjenje preko certifikatov, v prvi vrsti zaposlenih in bivših zaposlenih v podjetju. Pri cerkljanski ETI je bila posebnost v tem, da je bil v postopek lastninjenja vključen tudi tuji partner in sicer na način, da je bila v prvi fazi ustanovljena nova družba ETA d.o.o., na katero je bil prenesen celotni proizvodni program prejšnjega podjetja v družbeni lastnini ETA. Na novoustanovljenem podjetju je pridobil večinski delež 75% tuji partner E.G.O. na podlagi ovrednotenih vlaganj v ETO v preteklosti. Za razliko do pridobljenega deleža 75% pa je moral tuji partner doplačati kupnino, ki je znašala okrog 50 milijonov tedanjih mark, kar bi po revalorizaciji v današnji čas pomenilo približno toliko milijonov evrov. Ob soglasju države so bila ta sredstva naložena v "staro" ETO, ki se je istočasno preimenovala v družbo CERTA. V tej družbi je tako ostal družbeni kapital, ki je bil nato predmet lastninjenja. V sklop te družbe je tako spadal preostali delež 25% v novi družbi ETA, naložbe v Hotel Cerkno ter objekte družbenega standarda (stanovanja, počitniški domovi). S pomočjo kapitala Certe je bil naknadno opravljen nakup večinskega deleža v družbi TIK Kobarid. Kot rečeno pa je CERTA na ta način razpolagala tudi z navedeno kupnino, ki jo je plačal E.G.O. za večinski delež v ETI. (Danes v Cerknem nihče ne govori , oziroma noče spregovoriti, o tem denarju). Kasneje so analitiki ugotovili, da bo ob razpršenem lastništvu delnic težko parirati državnim institucionalnim lastnikom, ki bi zaradi neudeležbe malih delničarjev na skupščini praviloma lahko preglasovali notranje lastnike. Zato so predlagali varovalko – družbo pooblaščenko (danes CERTA Holding d.d.), ki bi predstavljala enoten blok delničarjev v razmerju proti institucionalnim lastnikom. Upravljanje in poslovodenje CERTE je na ta način ostalo v krogu notranjih lastnikov oziroma obvladujoče skupine, ki je imela vpliv v družbi CERTA Holding. Mali delničarji pa so postali lastniki delnic namesto v CERTI v družbi CERTA Holding. Eta je postala čisto industrijsko podjetje, postopoma so tudi vodilne funkcije v njej prevzeli lastniki – družba E.G.O. Lastniška struktura Certe se je spreminjala le še z vstopom lastnikov, ki so deleže kupovali v državnih skladih.

Do te točke in še kar nekaj let so bili vsi danes sprti voditelji družb, raznih iniciativ in tako dalje na isti strani. In vsi skupaj, vključno s tistimi, ki smo se od te družbe že oddaljili, nismo imeli idej. Žal. Nismo imeli vizije, kam hitro in uspešno investirati denar. Se je ta denar res trosil s slabimi posojili, kot govori ulica? Učinki delničarjem niso bili nikoli pojasnjeni.

Tekla so leta in leta. Tudi nova občina, ki je bila ustanovljena proti tedanji volji prebivalcev, kljub resnim poizkusom v prvih letih, do danes nima sprejete podjetniške strategije. Ob menjavi oblasti smo poslušali stare zgodbe o tem, kako je ena oblast vse pognala v rit, druga vse gradi na novo.

Najmanj tri desetletja že neizmerno stavimo na turizem. Kaj se je v kraju spremenilo po tem, ko so bili še pod jugoslovansko oblastjo zgrajeni največji objekti? Požrešno drag objekt na vrhu smučišča, ki je bil premalo izkoriščen. Vrtina za toplo vodo! Res je, a ta ta ostaja skoraj neizkoriščena sredi parcele, ki je še vedno v zasebni lasti. Iz mladeničev smo postali zreli ljudje, veliko naše generacije že polni „mladinski odsek Društva upokojencev Cerkno“. Ta opevana vrtina pa ob nikoli pričetem projektu termalnega centra ostaja toplovodni vir. V začetku, ko smo bili prepričani, da bo termalni center zrasel čez noč, je bilo za velik denar odkupljenih nekaj stanovanjskih hiš. Veliko za gradnjo primernih površin v Cerknem je že dve desetletji rezerviranih. Za kaj, že? Za konkreten projekt, ali sanje v oblakih?

Kaj smo naredili iz Divjih Bab in neandertalčevim glasbilom? Niti na zemljevidih niso označene, kaj šele, da bi postavili obcestno tablo in nanjo skromno napisali, da je v tem kraju glas pradavnine. Voditelji turizma si podajajo kljuko za kljuko, kar je sicer problem občine, ne pa največjega ponudnika turizma Certe in njenega hotela.

Čas pa neizmerno hitro beži. Ste prepričani, da je podatke, ki sem jih opisal po spominu, moč danes dobiti iz uradnih virov. Meni tega ni uspelo, zato ne izključujem kakšno napako.

Še bolj smešna in tudi nerazumljiva je situacija povezana z lastništvom delnic Certe Holding, okrog katere se danes bijejo lokalne bitke. Medtem, ko so jih v večini primerljivih družb odkupovali posamezniki in postali iniciatorji novih dejavnosti (danes puščam ob strani kraje in nekoristne naložbe), je v Cerknem zaprt krog lastništva tovrsten trg onemogočal. Lastniki delnic še vedno čakajo, kaj se bo zgodilo, a v dvajsetih letih ni bilo nobene spremembe, razen nekaj pol legalnih minimalnih preprodaj. Ti lastniki delnic so bili v svoji skromnosti zadovoljni z nekaj deset evri letnih dividend. A tudi to je posledica pomanjkanja vizije v kraju. Če bi lastnikom dali možnost trgovanja z delnicami v preteklosti, bi bila to že zdavnaj pozabljena zgodba. Našli bi se novi lastniki, ki bi vlagali in postali uspešni podjetniki. Nekateri bi jih ocenjevali kot tajkune, bogataše, drugi bi njihovo iznajdljivost podpirali, saj bi voz vlekli dalje. A kraj bi imel dejavnosti, ki bi konkurirale proizvodnji elektrotermičnih aparatov, obstala bi ponudba na trgu dela, zato tudi kakšen evro plačila več...

Eni in isti obrazi, ki so vodili to politiko, so si danes skočili v lase samo zato, ker je nekdo po sicer bizarno nizki ceni ponudil odkup delnic. Dviguje se prah ob naskakovanju položajev, prepričevanju lastnikov ubogega vrednostnega papirja, komu naj oddajo svoj glas. Za povrh vsega poslušamo nesramne zgodbe, obtoževanja, politizacije, nerazumna sprenevedanja.

In ne pozabimo – v mesecu dni ali nekaj več javnost ni slišala drugega kot obtožbe o tem, koliko se je kradlo, kakšne plače je kdo vlekel... Krožijo anonimke, seznami oseb, ki delujejo kot telefonski imenik s tajnimi številkami. Razdelili ste podjetnike, ki se podpisujejo na različne papirje, od ponosnih lastnikov velikih blagovnih znamk, do tistih, ki kaj več od hlač še niso zaslužili. Celo medije ste razdelili. Ko vam je kakšen zapis všeč, ga obesite kot svetinjo na svojo spletno stran, nekateri smo moteči že z naslovi člankov!

Največja ironija pa je v tem, da se problemi, ki so povezani z lastnino v Certi, skozi pogled nepoučenih lastnikov zrcalijo v podjetju, kjer so zaposleni – v tovarni Eta, ki dobro posluje, seveda, po nemškem modelu, a s cerkljanskimi zdrahami nima ničesar skupnega. Žal nekateri posamezniki to celo izkoriščajo za zastraševanje (tudi to je temeljni steber uvodoma omenjene knjige).

Čemu je bilo tega treba? Da bi čim prej pometli pod preprogo neznanje in slabe odločitve v preteklosti? Dajte no! Vse bi javnost odpustila, razen sprenevedanja! Išče se naklonjenost lastnikov delnic, a leta in leta pred tem jim ni nihče pokazal konkreten načrt povezanih družb okrog ciljne družbe CERTA, kako bodo vzpodbudili nove uspešne dejavnosti, ki bi v kraj vrnile mlade, ki morda še niso povsem obupali nad nami vsemi! Te vizije ni pokazal niti skrivnostni kupec, ki delnice odkupuje preko Ilirike, niti tisti, ki tej potezi nasprotujete. Tudi drago plačani vodilni danes o dolgoročnih načrtih molčijo. Javno se po ulicah Cerknega že govori, da bomo od zadnjih cerkljanskih prepirov zaslužili le poštarji, odvetniki in tisti, ki skušamo prodati nekaj medijskih objav – torej, mali „vojni dobičkarji“.

In zdaj naj bi se „opeharjeni“ lastniki delnic zbirali pod dvema zastavama in kričali drug na drugega???? Tako nori pa verjetno nismo.

Kratkoročno je epilog znan: Ne glede na sklepe skupščine, se bo marsikatera stvar selila v sodne dvorane. Velikih sprememb v takem stanju ni moč pričakovati. Razočarani lastniki delnic bodo iskali čim krajšo pot, da se te more znebijo, pa čeprav za majhen denar.
A glej ga, zlomka! Vsaj šest posameznikov, ki so tako ali drugače povezanih s to nenavadno farso, si bo v premešanih pozicijah čez kakšen mesec dni ponovno zrlo iz oči v oči. Govorim o tretjini svetnikov občine Cerkno, ki bodo v nasprotju z današnjimi velikimi besedami drug drugemu zastavljali svetniška vprašanja o luknjah na cest, nedelujoči svetilki in drugih vsakdanjih težavah.

Na koncu se ponovno vračam k začetku in Knjigi razodetja. Prelistajte jo, čeprav je srhljiva, je poučna. Predlagam, da se ne razglašamo za rešitelje Cerknega. Če bi to znali in zmogli, bi nas za to že drugi oklicali.

Ivan Seljak

P.S. Pred mesecem ali več sem obljubil, da bom organiziral posebno okroglo mizo, ki bo namenjena viziji Cerkljanske. Naredil bom, kar sem obljubil. A ne pod pogoji, da se bomo preštevali in delili, ali celo obračunavali zaradi svojih porazov. Organiziral bom srečanje, ki bo „pilo vodo“.

Za začetek pa to: Prihodnji konec tedna bo v Cerknem pred Hotelom namesto protestov organizirana prireditev, na kateri bodo sodelovali ljudje dobre volje: Godci.
Če imate j..., obe sprti strani prispevajta po enega ali dva člana v skupno ekipo za kuhanje smukavca. Sam se vam bom z veseljem pridružil. Ne vem sicer, če to jed znam kuhati, sem pa ob njej zrasel.