»Lopovi, lopovi«, ali zgodila se je Cerkljanska …

Včeraj smo bili v Cerknem priča še eni drami, ki ljudem v samostojni Sloveniji vse bolj postajajo folklora. Tako zelo smo lačni »kruha in iger«, da dobrih ali pozitivnih stvari, ki jih mediji kdaj pa kdaj vendarle prinesejo v naše domove niti ne registriramo več.

Ker pa imajo odvijajoče se drame v naši lepi Sloveniji korenine svoje dolge brade povsem drugje, kot »navaden Slovenec« misli, je morda prav, da pogledam malce globlje, da dregnem v »vrelišče kraterja«.

Odločitev za samostojnost nam je v devetdesetih letih prejšnjega tisočletja prinesla spremembe, ki jim nismo dorasli. Generacija današnjih upokojencev smo vsi otroci samoupravnega socializma, v katerem je bilo globoko zakoreninjeno mišljenje, da »je vse naše«. V tem reku pa se skriva »izvirni greh« ali vsa resnica naše miselnosti. 
Da bomo postali druga Švica, smo poslušali, čeprav so nam te reči že takrat obljubljali samo demagogi. Takrat smo ljudje še bili dojemljivi za pozitivne stvari in smo takšnim obljubam nasedli. Enotni smo šli na plebiscit in dosegli za Slovenijo verjetno zgodovinski izid, čemur bi danes lahko rekli le še utopija, tako zelo nas je politika razdvojila.

In kaj nam je ponujala samoupravna ureditev?

Kot je že ime govorilo, smo bili vsi, sicer v neznatnem delu solastniki (tovarn …), torej sredstev za delo in drugih materialnih dobrin, ki smo jih seveda res tudi pridobili z lastnimi žulji. A v zameno smo imeli socialno varnost; redno zaposlitev, stanovanja, brezplačno šolstvo, zdravstvo ..., se morda sploh še kdo spomni povračil potnih stroškov za prevoz na specialistične preglede v Ljubljano, kadar smo bili tja napoteni, čer smo zboleli? Ali pa, da smo vso delovno dobo preživeli v samo enem in istem podjetju? Česa takega naši otroci niti sanjati ne znajo več.

Kaj nam je prinesla samostojnost in demokracija?

Tako kot v nas močno vraščen socializem je tudi demokracija ureditev samo za poštene ljudi. Če pa vemo, da je pri človeku med poštenostjo in izprijenostjo samo rdeča nit, je povedano vse. In potem nič od tega ne deluje. Pohlep sesuje vse.

Drobcen delček posameznega lastništva v družbenem lastništvu nam je Slovenija izplačala v obliki certifikatov, ki smo jih potem lahko vložili v podjetja, največkrat tja, kjer smo bili zaposleni. Ponekod so bili ljudje v to celo prisiljeni. 
Cerkljani menda vsi v Eto! 
In postali so delničarji. Dolgih dvajset let se ni zganil nihče. Če je delničarja - posameznika zanimalo poslovanje podjetja in je vodilne o čem povprašal, je bil zavrnjen, češ, da je njegov delež premajhen za takšna vprašanja in do tega ni bil upravičen. Vse skupščine doslej so tako potekale mimo njih, torej brez pooblaščenca, ki bi jih na skupščini zastopal. Pri tako številčnem delničarstvu, kakršen je v Cerknem, je način pooblastil nujen, ker je izvedba skupščine ob navzočnosti tolikih delničarjev v praksi nemogoča. Ena velika ovira bi lahko nastala že ob zagotavljanju sklepčnosti in, če te ni se skupščine ne more izpeljati. Zato je zakon predvidel možnosti pooblastil. Kadar pa posameznik za zastopanje na določeni skupščini podjetja za glasovanje na njej nekoga pooblasti, je moč sklepati, da na skupščini ne želi biti osebno prisoten. 
Za izvedbo včerajšnje skupščine je pooblastila tako oddalo okrog 1400 delničarjev, in bi se skupščina lahko odvila popolnoma mirno. 
Včerajšnje zborovanje delničarjev pred hotelom je torej samo del folklore, kakršne so ljudje željni. Ker pa je bilo zborovanje javno napovedano, pa je bilo vodstvo Certe za izpeljavo skupščine prisiljeno in, če ne celo dolžno zagotoviti varovanje. 
Po veljavni zakonodaji namreč mora vsako podjetje, društvo ali ustanova skupščino izvesti enkrat letno.

Ali se morda kdo še spomni, kako so se nekateri domači ekonomisti držali za glavo, ko je vlada po osamosvojitvi leta 1991 sprejela Ameriški sistem ekonomije ali kapitalizma, karkoli že, kdo to lažje razume. 
Glavno besedo v vsej zgodbi igra Mednarodni denarni sklad, kamor mora vsaka, leva ali desna Slovenska vlada po denar. Skupaj z odobrenim kreditom dobi tudi paket restriktivnih ukrepov, ki jih vlada mora udejanjiti skozi različne državne aparate, vse do županov, da ti ukrepi dosežejo slehernega človeka. Zato tudi imamo občutek, da naš župan ne dela v naše dobro, temveč, kar nekaj … Z zahtevami po izvajanju zahtevanih ukrepov v odnosu država državljan ostajajo župani zvezanih rok. Gre namreč za omejevanje pravic, do katerih smo v samoupravnem socializmu mislili, da nam pripadajo. 
Vsi ukrepi oziroma pogoji Mednarodnega denarnega sklada so zelo restriktivni v odnosu do posameznika. Če bi lahko, bi nam določili, koliko zraku smemo vdihniti, pogosto slišim na ulici, tako namreč ljudje to občutimo. 
In ta rek ni daleč od resnice. Ameriška ekonomija namreč deluje tako, da podreja ves svet, ki naj bi ga nekoč obvladovala peščica posameznikov, kar seveda pomeni vračanje v fevdalizem.

Pa se bom le vrnila nazaj v našo Solzno dolino. »Lopovi, lopovi, še odmeva …

Naš kazenski zakonik namreč ne loči, kdaj gre za krajo in kdaj ne, ne piše, kaj kdo sme vzeti in obratno. Kraja je kraja!

Vsevprek je bilo včeraj slišati besedo lopov.
In kdo je torej lopov?

Vsak, ki je s svojega delovnega mesta domov prinesel karkoli, tudi samo vijak, si samo izposodil orodje, vzel rolico toaletnega papirja, svinčnik, ali s službenega telefona opravil zasebni telefonski klic, je udeležen v kraji. Vsak, ki se je okoristil na kakršenkoli način in to možnost zamolčal takratnemu samoupravljalcu ali današnjemu delničarju, je preprosto rečeno, nepošten.

In kdo je v takem primeru oškodovanec? V samoupravnem socializmu smo kradli drug drugemu, v delniški družbi se krade delničarjem, v tako imenovanem d.o.o. in s.p. krademo direktno lastniku.

Pravica do izplačila nagrad vodstvenim delavcem, do visokih menedžerskih plač je v Slovenijo prišla z Ameriškim sistemom. Ni ga zakona, ki bi takšna izplačila prepovedoval ali vsaj omejeval. Izplačila je moč izvesti celo ob negativnem poslovanju podjetja, četudi je zanj krivo vodstvo. 
Ker pa se vsakemu človeku skriva pohlep in se nam ob kupčku denarja zasvetijo oči, še posebej, če je le-tega moč preliti v lastni žep, smo pripravljeni storiti marsikaj, ne glede na to, kakšen predznak si s tem pridobimo.

Marsikdaj je na ulici slišati: »pa samo to je vzel«, ko gre za ujetega s prstom v medu. 
In, ko mimoidočega zasačite, kako nabira pridelke z vašega vrta, je tudi lopov, kajne?

Tako so včeraj v Cerknem vrgli kamen lopovi v lopove …