Pohlep, eden od najpogostejših grehov

Skoraj na vsakem koraku že lahko slišimo, kako je naše življenje stresno, in da takšnega življenja naši predniki niso poznali. Res je, govoricam je treba pritrditi, a po drugi strani je tudi res, da so se naši predniki pehali za kos kruha ter za lastno preživetje in ne za dobrine, kakršnih nam danes nikoli ni dovolj. Revnejši so imeli takrat bogatejše ljudi radi, raje, kot jim imamo mi danes. Zakaj? Pri njih so videli možnost lastnega zaslužka, pa tudi s strani premožnejših, predvsem veleposestnikov niso opažali šikaniranj. Niso bili ravno redki primeri, ko so bogatejši bili izbrani za botre otrokom revnejših. V tistih družinah, kjer je prevladoval razum in medsebojna pomoč, so gospodinje ob večjih praznikih otroke revnih obdarovale, čeprav je šlo za povsem osnovna živila, je bila to takrat lepa, predvsem pa več kot pohvale vredna gesta.  

Lahko bi torej rekli, da so naši predniki znali živeti polno življenje, v katerega ubijalski stres ni imel vstopa.

Tudi danes bi lahko bilo tako, a kaj, ko bi mi bili radi vsi bogati. A če bi dejansko bili, kdo bi koga najel, ali, kdo bi koga plačeval, ali še bolje, kdo bi komu potem kaj izdelal, pripravil, opravil, popravil?

Zapleteno bi človek pomislil. Pa sploh ni. Ste kdaj pomislili, koliko smo prinesli na svet in koliko bomo iz njega vzeli s seboj. Prav nič. Vmes pa stremuštvo in grebatorstvo, da se nas včasih še bog sramuje. Čeprav tako ekstremno skopuških, kakršen naj bi bil Harpagone, med nami na srečo res ni veliko, so njegove značilnosti vendarle močno zasidrane v naših možganih.

To je torej pohlep.

A na koncu ima tudi razumna varčnost, ki ji nekateri že pripisujejo skopost svoje meje. Človeka, ki razumno zapravlja, preprosto lahko označimo za previdnega, razumnega potrošnika kot nekoga, ki ničesar ne zapravi zgolj zato, da si kopiči bogastvo. Takim osebam radi rečemo, da so zaprtih dlani in zaprtega srca. To so ujetniki osnovnega greha – pohlepa ali grabežljivosti. Seveda ima pohlep tudi zvesto družico – skopost.

Grabežljivost in pohlep sta s skopostjo v tako trdni zvezi, da v njunem zakonu ne beležimo razvez.

Osebam z vrlinami, opisanimi zgoraj, je največja in edina težava stalna prisotnost stresa, ki si ga ustvarjajo same. Egoizem, sebičnost, sovraštvo zelo negativno vplivajo na njihovo zdravje. Njihov živčni sistem postane tako obremenjen, da kmalu pride do poškodb živčnih vlaken, zožitev žil, zaradi česar prihaja do slabe prekrvavitve, posledično jim oslabi imunski sistem in tiste najpogostejše težave so tu. Takšni ljudje najpogosteje trpijo zaradi prebavnih motenj, spolne nemoči, kašlja, nenadne povišane telesne temperature.

Glede na opisano lahko sklepamo, da nam pohlep zapušča bolezenske simptome ne glede na veroizpoved, statusni položaj ali spol ... Prav tako kot pri vseh diagnosticiranih stanjih je tudi v skoparjenju moč razpoznati različne stadije. Osebe v prvem izdaja izredno dobro opazovanje napak drugih, trudijo se biti delavne, poštene, skratka na zunaj zelo dobre. Navidezno so celo radodarne, čeprav je vsako razdajanje pomešano z jezo in strahom, da bodo končale v siromaštvu. Ta stadij je na zunaj težko prepoznaven, saj ga oboleli znajo zelo uspešno prikrivati.

Že posledice drugega stadija so tako očitne, da jih okolica zlahka prepozna. Zaveda se jih tudi bolnik, čeprav jih na začetku še zanika. Zatakne se takoj, ko začne zahajati v izbrano družbo, ko svoje cilje uresničuje mimo nekdanjih prijateljstev. Njegova specifična družba, se je med seboj pripravljena brezpogojno ščititi in tako drug do drugega že gojijo solidarnostno preračunljivost. Dosežki se vrstijo in občutek nedotakljivosti je tako močan, da blagostanja nočejo več deliti z drugimi.

In potem je tukaj še tretji stadij. Človek se svoje bolezni že popolnoma zaveda. Pozna zdravilo zanj in znani so mu celo vzroki za nastanek. Ker je pot do tega stadija včasih malo daljša, so posledično tudi možganske celice že dodobra načete. Taka oseba po cele dneve preživi v strahu, da ga bo bolezen položila v posteljo, zmanjkuje mu idej, v njegovih mislih prevladuje strah, nekateri se svojih preteklih dejanj celo sramujejo. Kljub temu, da ima v rokah vse karte, pa ne najde izhoda in postaja sam svoj ujetnik. Celo svoje najbližje uničuje s svojimi strahovi in nihče mu ni več v stanju pomagati.

Da bi si olajšali dušo, takšni ljudje delujejo v raznih dobrodelnih ustanovah, ki navidezno prikazujejo njihovo dobro voljo, a ta društva običajno sredstva črpajo iz živega gospodarstva, kar pomeni, da skopuhi denarja spet niso potegnili iz lastnega žepa. V veri, da so si oprali vest, si ustvarili kanček priljubljenosti med ljudmi, preživijo dan v udobju, kakršnega občutijo namišljeno ozdravljeni odvisniki. Postanejo novi ljudje, nasmejani, radodarni, a kaj, ko takšna ekstaza lahko traja le kratek čas.

Torej rekli bi lahko, da je prav razdajanje zdravilo za te ljudi. Med razdajanjem bolnik tretjega stadija začne uporabljati možgane v smislu dobrotnika in vsaj za trenutek pozabi na lastno korist. Redko pa vendarle se ob takih priložnostih zgodi to, da pohlepnežu uspe prodreti v svoje bistvo, da se mu prebudi misel ali vprašanje, kdo bo zanj poskrbel, ko bo sam obnemogel.

Da pa pohlepneži to dosežejo, si morajo temeljito izprašati vest, poseči daleč v preteklost, odkriti vir pozitivne energije, z dolgotrajno vztrajnostjo si bodo morda pridobili delček tistega, kar so zaradi stremuštva zanemarjali in celo pogrešali vse življenje. 

Kljub različnim dokazom, zakaj je svet padel v primež pohlepa, da torej posamezniki uničujejo celotno družbo, naša podzavest ostaja zakrnela. Današnjemu, razvitemu svetu primanjkuje srčne dobrote in čutnosti. Kaj to dvoje sploh je, vemo premalo. Smo ujetniki omejenega razmišljanja in v takšni otopelosti smo sposobni zgolj opazovati, to pa je nekakšno peklensko stanje, ki mu ne vidimo izhoda.

Žal se niti iz preteklosti nismo ničesar naučili. Še vedno smo si pripravljeni prilaščati tujo lastnino, pa naj gre za predmete, bogastvo ali ozemlja. Zašli smo v tako ekstremne situacije, da si nekateri domišljajo drugim odvzeti celo pravico do vode. V njihovih možganih je tako globoko usidran pohlep, da s sočlovekom nočejo več deliti niti naravnih, zemeljskih dobrin. Takšen človek živi v nekakšnem sanjskem transu, kjer uživa v razkošju, brezdelju, slavi … namišljeno srečno življenje pa se mu vse bolj izmika, saj vedno najde nekoga, ki bi ga v bogastvu že zdavnaj moral prekositi.

Takšnemu razmišljanju bi bilo treba odvzeti prednost, saj človeka vodi le h kratkoročnim ciljem, ki se na koncu vedno izkažejo za prekletstvo.

Zgolj zaradi napačno usmerjenih misli si človeštvo v lastnih glavah vztrajno ustvarja pritisk, ki jim vprašanje, kje vzeti, da bi imel, vedno znova postavlja v ospredje.

Kako takšne misli preusmeriti, je težavno vprašanje. Psihiatri priznavajo, da je te sorte človeška zabloda zelo trd oreh, saj so navidezno spreobrnjeni pohlepneži večni povratniki.