Mama, tebi tole pesem pišem,

tebi, ki roke za delo

in ljubezen si mi dala.

Objemala si me takrat,

ko prvič sem ti rekla

mama.

Bežijo leta od kar te ni,

le spomin nič ne zbledi.

Tvoj nasmeh iz slike na omari,

nasmeh mi izvablja,

da besedo mama

vedno znova izgovarjam,

ko je lepo in, ko je hudo.

Mama,

s teboj se ob večerih pogovarjam,

prosim te za novo zarjo,

za dež, za sonce in za ogenj.

Vem, tam gori kjer si ti

vsak trenutek stiskaš dve pesti

prav zame.

A tu na mizi iz krožnika dišiš,

na vrtu med rožami cvetiš.

Veš mama,

ostajaš ena in edina sama.