Idrijca, voda bistra, mirna,

posodi mi svoj tolmun,

da si noge vanj namočim,

obraz umijem

in zbistrim razum.

Od tebe bi si sposodila

mirni tok poletja,

med skalovjem nežno migaš z boki,

spreminjaš se v smaragdni biser,

in leskečeš se, kot prstan

na nevestini roki.

Rada sposodila bi si tvoj cilj,

nikdar ga ne zgrešiš

čeprav v nevihti

besna nam groziš,

kapljice na vse strani pršiš,

kot človek zakrnele misli,

katero vendarle izgubiš.

Slikarji ob tebi zaneseno

prenašajo na platna tihožitja,

z nežnim brbotanjem

ribičem umirjaš strast,

ki kakor kipci tu stojijo

v rokah držeči grozečo past.

Če bi meni posodila

strugo in nje penečo moč,

skrite kotičke življa

in svoj nevidni mir,

bi skozi dežne kapljice

se vračala nazaj v izvir.

Če bila bi večna kakor ti,

na cedilu ne bi puščala človeka,

vsaj ne takrat,

ko ga utesnjuje revščine obleka.