Za pravi uvid v to, koliko je vreden volilni izid Janše, je treba razumeti, s čim vse se sooča na volitvah. Proti sebi ima vse centre moči tranzicijske levice z vsemi njihovimi uradnimi in poluradnimi govorci vred, od Milana Kučana do Joca Pečečnika.

Piše: Aljuš Pertinač*

Dolgo pričakovane splošne volitve, enkrat za spremembo smo jih ponovno čakali skoraj štiri leta, in to brez menjave vlade ali dveh vmes, so končno prišle in skoraj hkrati tudi že odšle. Spremenile, kot kažejo neuradni in začasni izidi (mandate mora namreč potrditi še državni zbor, ki to lahko stori najprej 7. aprila), niso praktično ničesar. Robertina je zmagala in hkrati izgubila, mogoče bo na koncu celo izenačena z Janezom Janšo. Njena dosedanja koalicijska partnerja sta takisto izgubila, ampak hkrati dobila, ker sta se ponovno uvrstila v parlament. Kot kažejo trenutni izidi, ima Robertina skupaj z njima 40 poslancev, kar je vsaj šest premalo, ampak hej, tudi ko je imela sama samcata enega več kot 40 pretekla štiri leta, se je praktično ves čas zdelo, da ima vsaj enega, če ne celo kakšnega več premalo.

Robertina je v pravkar končanem mandatu s 53 poslanci in še dvema manjšincema v strateški rezervi storila bore malo. Razen tega, da je državo spravila v še večjo revščino in bistveno slabšo ekonomsko kondicijo. Poglejmo številke, ki so za Robertino seveda neizprosne. Gospodarska zbornica Slovenije ji je denimo postregla z reci in piši kar devetimi indikatorji pešanja slovenskega gospodarstva, kot so jih poimenovali, ki bi nas morali vse skrbeti:

Vir: GZS

Pojdimo naprej. Pod pragom tveganja revščine danes živi skoraj 50.000 ljudi več kot ob nastopu Golobove vlade. Po kriteriju BDP na prebivalca glede na kupno moč smo bili lani še vedno 9 odstotnih točk za EU-povprečjem. Na Hrvaškem povprečne neto plače rastejo bistveno hitreje kot pri nas. Čeprav je povprečna neto plača pri nas še vedno višja, vendar je kupna moč povprečne neto plače v Sloveniji manjša od kupne moči povprečne neto plače na Hrvaškem. Povedano drugače, Hrvati za svoj denar dobijo več kot mi Slovenci. Nadaljujmo. Skupna izguba javnih zdravstvenih bolnišnic (podatki so do vključno septembra 2025) je lani znašala vrtoglavih 296 milijonov evrov. Če k temu dodamo še za približno 134 milijonov neporavnanih obveznosti do dobaviteljev, pridemo na komaj verjetnih 430 milijonov evrov. Glede na stanje iz leta 2022 se je kumulativna izguba v javnem zdravstvu več kot potrojila. Potrojila. Ampak brez skrbi. Po podatkih skupine zdravstvo.si so štirje člani skupščine Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki odloča, kam in koliko našega denarja gre za zdravstvo, in ki so hkrati tudi lastniki, vodje ali predstavniki dobaviteljev zdravil in medicinskih pripomočkov, imeli v času Golobove vlade za 1,68 milijarde evrov prometa. Mimogrede, za zdravstvo damo letno summa summarum že okroglih 6 milijard evrov, zato pa dobimo odprtja dvigal in ene osmine prenovljenih bolnišnic tik pred volitvami, namesto zdravnikov pa v javnih bolnicah srečujemo podgane in ščurke.

Podatkov, ki kažejo na to, da v Sloveniji živimo bistveno slabše, odkar je na oblasti Robertina, bi lahko naštevali še in še. Ne nazadnje nam je kot edini evropski državi tik pred volitvami celo zmanjkalo goriva, do česar sicer še pridemo. Kako za vraga je torej mogoče, da je Robertina še vedno na pragu tega, da postane relativna zmagovalka volitev? Preprosto. Zaloga, ki jo je imela po prejšnjih volitvah, je bila preprosto (pre)velika. Tokrat sta namreč izgubila 12 poslanskih mest oziroma 130.000 volilnih glasov, če rezultat Gibanja Svobode na teh volitvah hkrati primerjamo še z rezultatom Stranke Alenke Bratušek in Liste Marjana Šarca na prejšnjih volitvah, ker sta sedaj sestavni del GS. In kako za vraga Janezu Janši kljub vsem zgoraj naštetim fiaskom Robertine še vedno ni uspelo občutno zmagati na volitvah?

Preprosto, antijanša sentiment je v Sloveniji tudi v letu 2026 in tudi po štirih letih strahovlade Robertine še vedno (pre)močan. Tokrat sta mu podlegli, če gre verjeti podatkom vzporednih volitev, ki jih je izvedla agencija Mediana, predvsem dve družbeni podskupini. Starejši od 65 let in zaposleni v javnem sektorju.

V prvo kategorijo spadajo ljudje, ki se še vedno večinoma informirajo iz dominantnih medijev (obeh največjih televizij, radia in časopisov) v službi Robertininega režima. Ob gledanju, poslušanju in prebiranju le-teh so tako lahko med drugim izvedeli, da je Robertina obranila javno zdravstvo. Da so čakalne dobe v zdravstvu umetno ustvarjene oziroma fejk njuz. Da je Robertina pošlihtala dolgotrajno oskrbo. Da je dvignila plače in penzije. Da nam je zrihtala božičnico. Da je rešila uboge turiste iz Dubaja. Da je enkrat za vselej naredila konec romskemu nasilju. Da je zgradila na tisoče novih neprofitnih stanovanj. In še in še. Generacija 65 plus, ki je polovico svojega življenja preživela še v rajnki Jugoslaviji, je še vedno navajena verjeti dominantnim medijem na besedo. In v 35 letih po osamosvojitvi se je naučila, da mora sovražiti Janeza Janšo. Ker Janša nam bo vzel javno zdravstvo. Janša nam bo vzel dolgotrajno oskrbo. Janša nam bo ukradel božičnico. In tako naprej. Ko sta fotofiniš volilne kampanje odločilno zaznamovala afera z domnevnim vpletanjem tujih tajnih služb v volitve ter pomanjkanje goriva na bencinskih črpalkah, so lahko doživeli celo neke vrste nostalgični refleks. Ker tudi v bivši Jugi smo imeli bencin na bone ter notranje in zunanje sovražnike. Kot v dobrih starih časih, so si verjetno rekli in množično drli na volišča podpret status quo, torej Robertino.

Zato je posebne vrste perverzija, da nacionalka štiri dni po volitvah objavlja članke na temo, kaj se bo zgodilo z zavoženim projektom dolgotrajne oskrbe, v enomesečni volilni kampanji pa tega niti enkrat niso vprašali nikogar iz vladne koalicije. 90 odstotkov novinarjev v dominantnih medijih svojo vlogo vidi kot aktivno obrambo pred tem, da bi Janša ponovno prišel na oblast. In tega sploh več ne skrivajo. Nacionalka je denimo v volilni studio pod vodstvom Tanje Gobec povabila štiri zunanje kvazikomentatorje izidov volitev, ki so poleg tega, da so izkazali neverjetno nizko sposobnost razumevanja aktualnega političnega trenutka, imeli praktično eno samo skupno točko. Uganili ste, ves čas so družno in vsak zase srali po Janezu Janši. Temu se pač drugače ne da reči. Posebno pozornost si zasluži dejstvo, da TV Slovenija h komentiranju izidov raznoraznih volitev vztrajno vabi Katarino Kresal. Osebo, ki je morala odstopiti kot ministrica in posledično kot predsednica stranke, ki se mimogrede ni več uvrstila v parlament, ker je bila vpletena v celo vrsto korupcijskih škandalov. In ona nam sedaj razlaga, da prisluhi in posnetki, v katerih bolj ali manj vidni predstavniki politikantsko-bizniserske aktualne elite v kamero oziroma mikrofon razlagajo, kako se krade, kdo krade in kje, nimajo nobene teže. Za poscat, vam rečemo.

Druga pomembna družbena podskupina, ki je na pravkar končanih volitvah množično podprla Robertino, pa so zaposleni v javnem sektorju. Ti so se v času antijanša vlad instant strank novih obrazov za zgolj ene volitve že dodobra navadili na to, da morajo v službi delati malo oziroma skorajda nič. Za to pa v zameno dobijo božičnico, višje plače, delo od doma, dodatke na zahtevnost izgubljanja časa in raziskovanja rud ter še in še. Njihovi šefi še zase komaj vedo, kje se jih glava drži, kako jih bodo potem lahko nadzorovali? Tako kot ultra seniorju so tudi javni uslužbenci prej ali slej zmeraj večinoma za status quo. Čast redkim izjemam pri obeh. Ker status quo je predvidljiv in nanj so že navajeni. Spremembe pa neminovno vnašajo nemir, treba se jih je naučiti in se jim prilagajati. Vsekakor bistveno slabše od vladavine dezorientirane Robertine. Da so Robertino poleg tega večinsko volile ženske, je takisto predvidljivo. Hej, če je starleti, ki spominja na striptizeto, uspelo ujagati bogataša tipa Robi, zakaj ne bi to uspelo tudi njim? Draga potovanja in fensi večerje se vsekakor slišijo bolje kot skrb za dom in družino, zahtevna služba in gledanje Pričevalcev Jožeta Možine ob nedeljskih večerih.

Zato sta po naši presoji, pa naj se to komu še tako šokantno sliši, še najbližje temu, da ju razglasimo za prava zmagovalca pravkar končanih volitev, Janez Janša in njegov SDS. Ne verjamete? Poglejmo podrobnosti. Po rezultatih vzporednih volitev ima Janša najbolj uravnoteženo volilno podporo v vseh starostnih kategorijah (razlika med posameznimi starostnimi kategorijami je največ dve odstotni točki). Pri volivcih, starih od 18 do 44 let, je Janša zanesljivo prvi. Razlika v podpori med posameznimi starostnimi kategorijami je pri Robertini bistveno večja in znaša komaj verjetnih slabih 26 odstotnih točk. Janševa SDS je zmagala v petih od osmih volilnih enot in posledično tudi v večini volilnih okrajev. In ne nazadnje, Janša je na teh volitvah pridobil 46.000 glasov oziroma en poslanski mandat. Čeprav je starejši od Goloba, čas torej nedvoumno dela za Janeza Janšo.

Za pravi uvid v to, koliko je vreden volilni izid Janše, je namreč treba razumeti, s čim vse se Janša sooča, ko gre na volitve. Proti sebi ima tako rekoč unisono centre moči tranzicijske levice z vsemi njihovimi uradnimi in poluradnimi govorci vred, od Milana Kučana na eni do enega Joca Pečečnika na drugi strani. Proti sebi ima, kot že rečeno in prikazano, medijski kartel dominantnih medijev v službi aktualnega režima. Proti sebi ima tudi skoraj vse javnomnenjske agencije, ki merijo volilno podporo in so ves čas hkrati tudi v funkciji oblikovanja javnega mnenja. Proti sebi ima velik del tako imenovane civilne družbe v podobi raznoraznih osmih marcev in mukijevskih profitnih inštitutov, ki so financirani neposredno iz proračuna, in ti denarji gredo v sto tisoče, če že ne celo milijone za to, da profesionalno in non stop serjejo po Janši. Proti sebi ima tako rekoč ves javni sektor, ki se je navadil, da je najbolje plačan takrat, ko množično glasuje proti Janši na volitvah. Proti sebi ima stranke tranzicijske levice, ki, podprte s proračunskimi, paraproračunskimi in brezštevilnimi profiterskimi finančnimi viri, ki izhajajo iz klientelizma in korupcije, kar je po novem lajtmotiv njihovega vladanja, ter medijskim kartelom dominantnih medijev v službi aktualnega režima, lahko gredo na volitve brez enega samega programskega stavka razen večne kanonske maksime: samodanijanša. In proti sebi ima ne nazadnje volilno telo politično slabo izobraženih, nezainteresiranih in naivnih, ki verjamejo, da se Titanik, ki ga Robertina vedno znova krmari proti zmeraj isti ledeni gori, ne bo potopil, če bodo zamižali na obe očesi in takole miže obkrožili na volitvah kogarkoli, samo da ne Janše.

Kljub vsemu naštetemu bi bil Janša gladko relativni zmagovalec aktualnih volitev, če Anže Logar ne bi ustanovil lastne stranke. Po naši grobi oceni je vsaj 50.000 Logarjevih glasov takšnih, ki bi glasovali tudi za SDS, če na volitvah ne bi bilo ločene Logarjeve stranke. K Janševemu rezultatu je seveda treba prišteti še rezultat NSi, ki je s povezavo v trojček s skoraj že evtanazirano nekoč vsemogočno SLS in bizarnim osebnim projektom aktualnega predsednika državnega sveta Fokus usmerila v povezovanje in tako plastično pokazala, da se le-to bolj splača kot osebni istoimenski projekti raznih radi-bi-bili jeziček na tehtnici instant predsedniki kvazipolitičnih strank, beri osebnih kultov oboževalcev. Če bi podobna pamet srečala tudi Hanovo SD in enega največjih luzerjev aktualnih volitev, prerojenega Vladimirja Prebiliča, ki je ciljal na Robertinino mesto, ostal pa pred vrati parlamenta, bi imeli tudi na antijanša strani političnega pola stabilnega partnerja in potencialno realno oziroma kredibilno alternativo največji blokovski stranki.

Da pa ne bo kdo mislil, da smo v naši oceni kognitivnih sposobnosti doumeti aktualno politično realnost volivcev in televizijskih kibicev, beri plačanih navijačev, preveč kritični, dodajamo za piko na i zgolj tri primere političnih idiotizmov prve vrste s strani političnih akterjev samih. Začnimo z državnim svetom, ki nikakor nima sreče s svojimi predsedniki, posebej zadnjima dvema. Vemo, da je državni svet ostalina samoupravnega socializma v smislu, da ne bi predali vse oblasti v roke političnim strankam in bi je nekaj ohranili še za stanovsko organizirane poklicne oziroma družbene skupine. Pravo civilno družbo, če hočete. Kako bedasto je potem, da dva zaporedna prva moža tega začrtanega antipoda strankokraciji, bivši Alojz Kovšca in aktualni Marko Lotrič, ustanovita lastno politično stranko in se z njo podata na volitve?! Kot bi se vegan zaposlil v mesnici, za božjo voljo. Naprej, že omenjeni doktor znanosti in dolgoletni kočevski župan ter sveže pečeni evroparlamentarec Prebilič je dejansko mislil, da ga bodo Kučan, Gregor Golobič, Pečečnik, Zoran Janković in elektrolobi ustoličili za Robertininega naslednika. In za ta svoj "trud" je dobil skoraj natanko desetkrat manj glasov kot Robertina, ki se je do rezultata na volitvah skoraj dobesedno sprehodila. Ker če kdo verjame, da so jim antinepridiprav digitalna kampanja in popolnoma brezvezni nastopi na volilnih soočenjih prinesli kak dodaten glas, potem je pač prekleto naiven. In ne nazadnje, dva absolutna zmagovalca volitev, Robertino na eni in Janšo na drugi strani, sedaj tisti, ki so na teh volitvah bolj ali manj "popušili", v en glas pozivajo, naj vendar odstopita in omogočita njim, ki jim na volitvah ni ratalo, da vseeno vladajo. Halo? Dobila sta volitve, sedaj pa naj se umakneta, da bodo manj sposobni, beri povsem nesposobni stopili na njuno mesto? Kot bi serijskemu svetovnemu rekorderju v skoku v višino s palico Armandu Duplantisu prepovedali tekmovati, da bo vendarle lahko zmagal še kdo drug. Bizarno, da bolj ne bi moglo biti.

Te volitve so kljub vsemu postregle tudi z vsaj enim ali dvema kozmičnima sporočiloma. Prvo je nedvomno to, da nobeden od poslancev dosedanjega sklica parlamenta, ki so tako ali drugače zapustili svoje stranke, ki so jih izvolile v državni zbor, ni bil ponovno izvoljen. To zagotovo ne more biti naključje, ker naključij v politiki tako ali tako ni. Za ilustracijo: stranka, ki nosi ime Anžeta Logarja, je dobila najmanj šest poslancev, človek, po katerem nosi ime, pa ni bil izvoljen. Takisto se je v preteklosti že zgodilo predsednici Stranke Alenke Bratušek Alenki Bratušek. Malo je tu kriv naš prezakompliciran in liderjem strank neprijazen volilni sistem, malo pa tudi tipična slovenska fovšija. Drugo kozmično sporočilo pa je nedvomno neizvolitev marketenderice, pardon dosedanje predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič. Če se v politiki vedeš kot hotnica, se to torej več kot očitno ne izplača. Ker volivci, tako kaže, odpuščajo kurbarijo zgolj, če je prikrita, če pa poteka vsem na očeh, je ne podprejo. Vsa čast omenjeni, da svoj volilni poraz sedaj na družbenih omrežjih prikazuje kot umik iz politike, podobno kot če bi klub, ki je izpadel v drugo ligo, to prikazoval kot umik iz prve lige in na ravni neke trinajstletnice svojemu ljubimcu z javnimi statusi izpoveduje ljubezen.

Janši je torej do popolne volilne zmage umanjkala zgolj relativna zmaga na volitvah. Zato je sedaj podobno kot Robertina odvisen od Logarja in resničnega Stevanovića, ki bo po novem očitno nadomestil vlogo Zmaga Jelinčiča Plemenitega v slovenski politiki, oziroma njunih poslancev. Zakaj pravimo poslancev? Ker se jih seveda da kupiti, kot kažejo zgodovinski primeri raznih Puckov in Ed Okretič Salmičev ter veliko bolj recentnih izjav nekdanjih liderjev političnih strank. Tako je denimo Igor Lukšič javno obelodanil, da je imel ob izvolitvi za predsednika SD podporo zgolj dveh od desetih poslancev te stranke, ostale pa so rigirali od drugje. Zdravko Počivalšek pa malo manj javno, da je startal mandat predsednika ex Stranke Mira Cerarja takisto z desetimi poslanci, končal pa ga je za tretjino bolje od Lukšiča, s tremi. Sedem so mu jih namreč, tako pravi, kupili. Eni so bili bolj, drugi pa manj poceni, dodaja. Zdi se, da bo kupovanje Logarjevih poslancev tokrat še lažje kot kupovanje Stevanovićevih, ker Logar sam sploh ni bil izvoljen. To sedaj poskuša popraviti tako, da bi njegov prijatelj, izvoljeni zobozdravnik, po pol leta odstopil, ampak takrat bo za sestavljanje vlade že (pre)pozno. Sta pa Logar in Zoran Stevanović kljub temu, da brez njiju oziroma njunih poslancev praktično ni vlade, hkrati v diametralno nasprotnem položaju. Logarja bo stranka verjetno silila za vstop v katerokoli vladno koalicijo, da bodo preživeli vsaj do naslednjih volitev, Stevanovića, ki si kot bivši odpuščeni policist zagotovo močno želi, da bi postal notranji minister (vici se pišejo sami), pa bodo njegovi antisistemski antidržava volivci nedvomno obesili za jajca, če jih bo "razočaral" s tem, da bo del sistema, ne pa ga še naprej od znotraj razjebaval.

Robertina, ki je medtem že zagotovo ugotovila, da je volitve pravzaprav izgubila oziroma v najboljšem primeru dosegla pirovo zmago, se še naprej nemoteno zajebava iz države, volivcev in vseh tistih, ki so ji dali evro ali glas. Tako je na sestanek Sveta za nacionalno varnost povabila ljudi, ki tja, dokler uradno niso v parlamentu, sploh nimajo vstopa, hkrati pa glavnega "osumljenca" njihovih tajnih sovjih preiskav, Janšo. Če gre verjeti slednjemu, na tem tajnem sestanku društva PGC udeleženi niso izvedeli ničesar takšnega, česar ne bi že javno obelodanila ajatola Nika Kovač in njen svet verskih vodij v podobi Inštituta 8. marec in pridruženih muki članov. Robertina, ki počasi že računa, da se ji ne obeta ponovna večina, razen na grobo, na silo, pa medtem trobenta o vladi narodne enotnosti, ki naj bi jo paradoksalno vodila ona, ki je na volitve, prejšnje in te, šla z eno samo misijo: očistiti Slovenijo Janše in janšistov. Kot bi dali volku čuvati ovce. Hkrati pa nas obvešča, da nam v življenju manjka ambicioznosti. Zato na dvostranskem pamfletu, ki ne dosega niti standardov oglasov za preparate za boljšo erekcijo pri moških, agitira za tako imenovano Ambiciozno Slovenijo, kratko AS. Res pravi asi, ni kaj.

Dejstvo vseeno ostaja, da je izjemno pičla, če ne celo nemogoča verjetnost, da bi se novopečeni poslanci naveličali svojih mandatov že po par mesecih in se raje podali na ekspresne predčasne volitve, na katerih jim, kot je sedaj upamo jasno že vsakemu povprečnemu opazovalcu slovenske strankarske politike, živ bog ne more garantirati ponovne izvolitve. Posledično bomo najkasneje v roku treh mesecev "milom ili silom" dobili tako ali drugačno kvazivlado. Kdo od dvojice Robertina in Janša ima pri tem več možnosti, je težko reči. Janši v prid govori dejstvo, da je Robertina lena kot fuks, kot pravimo pri nas na Štajerskem in se ji niti predvolilnega programa ne da spisati, povolilnega pa si predstavlja kot že omenjeni dvostranski oglas za odpravo motenj erektilnih funkcij. Si ju predstavljate, kako na tedenski, če ne celo na dnevni bazi v pubu parlamenta sestankujeta z recimo Stevanovićem in fehtata za njegovih 5 poslanskih glasov, do sedaj pa sta bila navajena, da je praktično vse po njunem in da delovni teden traja zgolj od ponedeljka do četrtka? Mi tudi ne. Robertini v prid pa govori dejstvo, da se Janša tudi še po volitvah sveto zaklinja, da vlade na silo, ki ne bo homogena in vsaj približno koherentna, takšna pa pravzaprav ni možna, ne misli sestavljati.

Počakajmo torej, da vidimo, kdo bo Logarju in/ali Stevanoviću oziroma njunim poslancem plus poslancem obeh manjšin ter potencialno še poslancem NSi trojčka ponudil boljše pogoje, beri višjo ceno. Vsekakor bomo tudi to politično mešetarjenje, kot vse do sedaj, pozorno spremljali iz prve vrste. Konec koncev, kaj nam pa drugega preostane?

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.