.: Objavljeno na blogu Bajstender :.

Zadnje čase prihaja do pravcate poplave serij, filmov in dokumentarcev na temo prekupčevanja drog in narkokraljev (Cocaine Kingpin, El Chapo, Cartel Land, Kingdom of Shadows in Sicario, če jih naštejemo le nekaj). Trenutno sem sredi serije Narcos (priporočam!) in se kar samo ponuja vprašanje, odkod fascinacija z narkokralji in gangsterji ter njihovim življenjem.

Dejstvo je, da ljudje že od nekdaj radi gledamo psihopate, gansterje in pisano paleto zlikavcev z varne razdalje kavčev, otroci pa se še vedno igrajo ravbarje in žandarje. Zločin in njegova temna plat nas obdajata z vseh koncev, naj bo v dnevnih novicah, literaturi (od Kajna in Abela do Zločina in kazni) ali kot vir zabave. A propos: ste opazili, da so prav tisti filmi, ki imajo v ospredju maščevanja željne gangsterje in zlikovce, ki se upirajo vejam oblasti, najbolj kultni in najbolje ocenjeni? Na lestvici Imdb Top 250 na vrhu najdemo recimo Shawshank Redemption, Godfather I & II ter Pulp Fiction, tem nato sledijo drugi, po tematiki sorodni filmi. Pri serijah ni nič drugače (če mene kdo vpraša, so Sopranovi in The Wire najboljši seriji vseh časov in kulturni dar človeštvu, vse ostalo je podcenjevanje).

Če je Oscar Wilde nekoč označil cinika za nekoga, ki pozna ceno vsega in vrednost ničesar, nas današnji svet sili ne samo da (p)ostanemo ciniki, temveč da tudi ne pristajamo na sivo povprečje, saj ta ni vredna naše pozornosti. Morda pa prav zato, ker vemo, kako deluje današnji svet (ali pa vsaj mislimo, da vemo), nas po dobri in slabi plati pritegnejo posamezniki, kot so Pablo Escobar, Griselda Blanco, Amado Carrilla ali Joaquín Guzmán. Večina izmed nas je fascinirana nad temno platjo človeka in brezkompromisen vzpon nekega neperspektivnega reveža, ki postane kralj sveta in še nekakšen lokalni Robin Hood povrhu. Nič manj osupljivo ni, kako jim uspe živeti na robu zakona in vedno znova ubežati roki pravice: od zapletenih sistemov podzemnih rovov, ki omogočajo eleganten in učinkovit pobeg iz zapora (Guzmán); nepredstavljivih težav, da ti podgane vsako leto zgrizejo 2,1 milijarde dolarjev, saj jih pač ne moreš sproti zapraviti (Escobar) ter vse do nezaslišanih načinov pranja denarja, kot je recimo ustanovitev taksi službe z vsega tremi taksiji, pri čemer podjetje prikaže zaslužek 5 milijonov dolarjev na teden (spet Escobar).

Vse lepo in prav do neke razumne meje. Vsakdo lahko pobrska po internetu in recimo najde, kako si lahko v kolumbijskem mestu Medellín za dobrih 45 evrov privoščiš 3-urni turistični ogled, ki te popelje od Escobarjeve hiše do groba (in lahko celo spoznaš Pablovega brata, ki dela kot vodič). Vse od slavnega Guzmánovega pobega je nov zagon dobil tudi t.i. narcocorrdio, glasbeni žanr, ki poveličuje podvige mehiških narkokraljev, da sploh ne govorimo o oznakah #narcos in #narcostyle na družabnih omrežjih (kot na primer v temle članku). Očitno za narkolajf zadostujejo šopi denarja, lepe bejbe z napeto latinoameriško ritko, pištole, eksotične živali in droge. (Ne v tem vrstnem redu, se razume.) Ves čas mojega radovednega googlanja sem pričakovala, da bom naletela na kakšno čudno ponudbo zbiratelskih primerkov, recimo krvavih srajc in las gangsterjev, njihovih pištol … skratka, dejanske manifestacije zares neskočne človeške neumnosti.

Vredno je izpostaviti, da je tovrsten romantičen pogled na narkolajf skregan z realnostjo. Samo v Mehiki so v zadnjih 9 letih kartelski obračuni terjali okrog 60 do 80 tisoč življenj; na tisoče ljudi je izginilo, odrezane glave politikov in novinarjev pa so bile razpostavljene na javnih mestih kot svarilo drugim. Nenazadnje tudi večine izmed 43 mehiških študentov, ki so izginili točno eno leto nazaj, niso našli. (Po poročanju naj bi jih ugrabili policisti, ki so jih nato predali lokalni narko tolpi. Kaj se je dogajalo zatem in v kakšnih srhljivih razsežnostih, je prepuščeno domišljijo posameznika). Resno, kdo bi živel v takšnem okolju? Naj vsak zase odloči, kakšen človek poveličuje tovrsten stil življenja.