Brez dvoma: Tomáš Sedláček je človek izjemne intelektualne širine, kar je jasno vsakomur, ki se prebije skozi njegovo knjigo Ekonomija dobrega in zla. Spada med najbolj prodorne mlade ekonomiste na svetu in je zaželen debater in komentator. Pri 24 letih je deloval kot svetovalec nekdanjega češkega revolucionarnega predsednika Vaclava Havela, danes pri 38 letih pa je glavni makroekonomski analitik na češki centralni banki.

Kako je knjiga zašla k založbi Družina (!), ki jo je tudi izdala leta 2014, mi je neznanka, ki me hkrati navdušuje in sili v nasmeh. Še večja ironija pa se mi zdi, da so Sedláčkov doktorat, po kateri je knjiga nastala, zavrnili zaradi “vprašljivega znanstvenega doprinosa”, s čimer so verjetno ciljali na pomanjkanje matematizacije in laikom nerazumljivega žargona (namreč, kot lahko preberemo iz katerekoli recenzije te knjige, se Sedláček prepričljivo zavzema predvsem za to, da ekonomija ne potrebuje več znanosti in matematike, ampak več vsega drugega: filozofije, antropologije, kulture, zgodovine, itd.)

Sedláček pravzaprav poskuša narediti to, kar so ljudje počeli skozi vso zgodovino: svojo okolico poskuša razumeti s pomočjo zgodb in mitov. Prvi del knjige je tako posvečen iskanju ekonomije v mitih, religijah in znanosti, v drugem pa obratno, s čimer pa želi odkriti “sledi ekonomskega mišljenja v starih mitih in, obrnjeno, najti mite v današnji ekonomiji”.

V prvem delu navede 7 primerov različnih kultur in miselnosti ter jih preuči z ekonomskega vidika (mdr. Ep o Gilgamešu, Judje, antični Grki, krščanstvo, Descartes, Mandeville in Adam Smith). Med drugim se dotakne vprašanj kot: ali se dobrota splača z ekonomskega vidika? ali je “gospodarno”, da se dobro vedemo in za to prejmemo nagrado?; kakšen naj bo tip državne ureditve (glede na to, ali je človek dober ali slab po svojem bistvu)? ter ugotavlja, kakšen je odnos človeka do dela, dolga in bogastva skozi zgodovino.

Težko bi rekli, da je bila katerakoli druga ideja pomembnejša za ljudi kot prav ideja o napredku (o tem dvoreznem meču podrobneje v drugem delu). Kot piše Sedláček, je z Descartesom znanost prešla iz vprašanja zakaj na vprašanje kako (“premik od bistva k metodi, od smisla k orodju”):

Znanost je prežeta z dvomi. Znašli smo se v podobni situaciji kot pred Descartesom, ko je svetovno mnenje določala religija. Edina razlika je, da je znanost postala religija moderne dobe. 

Znanost naj bi tako nadomestila vero, saj velja za objektivno in preverljivo ter brez dvoma vodi v znatno izboljšanje človeškega materialnega stanja, hkrati pa jo nekateri povezujejo s sanjami o koncu pohlepa (v smislu: če bi vsi imeli dovolj, bi se razcvetelo vse dobro in bi bilo konec komolčenja; kot rečeno, več o tem v drugem delu). Iz enakega razloga tudi pričakujemo od ekonomistov, države in znanstvenikov, da zagotovijo rast in napredek ter nas tako vse skupaj popeljejo v nekakšen ‘raj na zemlji’. In res: od ekonomistov se brez oklevanja pričakuje, da razlagajo realnost, nudijo preroške storitve (napovedovanje kriz) in spreminjajo realnosti (blaženja posledic krize, večno pospeševanje rasti).

Edini izziv je zdaj prepričati vse državljane – ali pogane, ki ekonomsko še niso ‘dozoreli’ – o pravi (ekonomski) veri in jo izvoziti v njihove kulture. Ekonomska nebesa imamo na dosegu roke in jih želimo podeliti še drugim. In kot pri večini religij velja, da čim več pripadnikov ima, tem bolje gre njenim izvirnim oznanjevalcem. Zdi se, da mednarodna trgovina koristi revnim državam, toda razvitim vsekakor še veliko bolj.

(Mimogrede, spominja zgornji citat morda koga na Doktrino šoka Naomi Klein?)

Ekonomija kot “znanost brez vrednot” pa vedno znova odpove, saj preveč želi posnemati eksaktne naravoslovne vede (fiziko). Še več: znanost kot taka dandanes kljub napredkom ni postregla s poenotenimi znanstvenimi stališči niti metodami (ekonomisti se recimo ne morejo strinjati niti pri najosnovnejših vprašanjih!). Prevelik poudarek v ekonomiji se posveča matematiki, v ozadje pa se preveč potiska lastno človečnost in številne druge nepojasnjene dejavnike:

Današnja ekonomska antropologija je nenavadna zmešnjava. Ne spušča se v osebno moralo, ker bo nevidna roka trga osebne pregrehe že preoblikovala v splošno blaginjo.

Posledično smo tako dobili izumetničene modele, ki niso uporabni za realni svet in ignorirajo osrednje vprašanje dobrega in zla, s čimer smo ‘ostali slepi za najpomembnejše gonilne silnice človeškega ravnanja’, kot piše Sedláček. Z drugimi besedami: četudi je matematika močno in koristno orodje, vsekakor ne zadostuje, da bi razumeli človeško vedenje … in vendarle: “Nobenih dvomov, nobenih razprav. Vse je jasno: predstavljamo vam mehanski stroj Ekonomijo.”

Modeli bodo vedno nepopolni. Eden od vzrokov za to matematično nepopolnost je ta, da človeškega vedenja ni mogoče povsem vključiti v enačbo. Vedno bo obstaja vedenje, ki se ga ne da napovedati z nobenim modelom.

Vendar pa tedaj – in sploh tedaj! -, kadar se stvari zalomijo (kot v primeru nedavne krize ali pa morda tudi splošneje, kadar nam gre slabo v zasebnem življenju), zlahka prepoznamo pravi značaj stvari:

Ekonomija nam tudi veliko več pove o sebi, kadar pokaže svoje šibkosti, ne, ko je v polni moči. Bolje je lahko spoznamo, kadar je gola in ponižna, kot kadar prekipeva od ponosa in prezira vse razen sebe. Moč pogosto prikriva bistvo stvari, medtem ko jih šibkost razkriva.

Pri vsem tem najverjetneje niti ni vredno zastavljati vprašanja, ali smo zaradi višjega BDP-ja in materialnega izobilja bolj zadovoljni in srečnejši kot posamezniki. Več o tem pa v drugem delu, ki sledi kmalu. Vabljeni k branju.