Članek
Neznosna teža bivanja
Objavljeno Jan 09, 2016

ooo

Delaj tisto, kar imaš rad, in nikoli več v življenju ti ne bo treba delati. Ali: Nobeno delo ni težko, če ga imaš rad.SorodnoKar se mora, ni težko. Gre nekako takole: če si za poklic izbereš nekaj, kar z veseljem počneš, ti delo ne bo v breme, nobena prepreka ne bo nepremostljiva in postal boš neusahljiv vir energije. Tako vsaj trdijo skorajda vse knjige za osebno rast. Naj kot primer služi odlomek iz popularne knjige Menih, ki je prodal svojega ferrarijaki sem jo brala pred kratkim:

Once you find out what your life’s work is, your world will come alive. You will wake up every morning with a limitless reservoir of energy and enthusiasm. All your thoughts will be focused on your definite objective. (…) When you figure out what your main aim or destiny really is, you will never have to work another day in your life. (…) The purpose of life is a life of purpose.

Lepo in prav (celo strinjam se z zadnjim stavkom), a vendar nas življenje uči drugače. Vprašanje pa si zagotovo zasluži razmislek, če upoštevamo, da smo v službi vsaj tretjino delovnega dne, s svojimi sodelavci pa preživimo več časa kot s partnerjem in družino.

Naši odnosi (do ljudi, dela in vsega ostalega) potekajo ciklično: so obdobja, ko smo polni navdušenja in motiviranosti, spet drugič naveličani, tretjič pa polni samoizpraševanja, kam sploh pelje vse skupaj. Misel, da z brezpogojno ljubeznijo pride vse zlahka in brez odrekanja, je verjetno eden najhujših klišejev, s katerim se ljudje posiljujemo zadnje čase. Kot da po doseženem cilju, sanjski poroki in vsesplošni sreči (na koncu disneyjevih pravljic in sodobnih romantičnih komedij) ni nobene prepreke več in vsi živijo srečno do konca svojih dni.

Vse to se navezuje na nek drug moderen pojav, da ljudje dandanes nismo zadovoljni z ‘dovolj’. Če namreč nismo zadovoljni vedno in povsod, je zagotovo nekaj narobe. Morda bi pa vseeno morali početi kaj drugega ali pa najti drugega partnerja. Vedno mislimo, da se za vogalom skriva še boljše. Odtod tudi nezmožnost, da bi se odločali med številnimi izbirami (vse od praškov in restavracij pa do izbire poklica in partnerja). Tudi milenijci (tj. tisti, ki so rojeni med leti 1980 in 2000), ki bodo kmalu tvorili večinski delež delovno aktivnega prebivalstva, si v prvi vrsti želijo osebne in poklicne izpopolnjenosti ter maksimalno izkoriščenega časa, denar pri vsem tem pa je sekundarnega pomena. 

Beri dalje >>>