Pred odhodom v Kambodžo decembra lani sem poskušala najti kak moderen kamboški roman. To se je izkazalo za precej težje, kot bi človek morda pričakoval – navajen pač na svet izobilja, kjer je vse dostopno z nekaj kliki. A vendarle obstaja dober razlog, zakaj je sodobna kamboška literatura tako rekoč neobstoječa.
Bilo je 17. aprila 1975, ko so v Phnom Penh, glavno mesto Kambodže, vkorakali Rdeči Kmeri. Ljudje so se jih sprva veselili, nedolgo zatem pa so Rdeči Kmeri izgnali prebivalce mesta na podeželje pod pretvezo, da bodo Phnom Penh napadli Američani. Tako se je začelo srce parajoče in za celoten svet sramotno poglavje, ki je privedlo v smrt četrtino tedanjega kamboškega prebivalstva (tj. okrog 2 milijona ljudi).
Leto 1975 je tako postalo leto 0. Dobesedno. Nova oblast je želela vzpostaviti novo, samozadostno agrarno družbo čistokrvnih Kmerov, v kateri ni prostora za osebno lastnino, religijo in vse, kar nas pravzaprav dela različne. Na mah so se zaprle šole in bolnišnice, denar je prenehal obstajati in prepovedano je bilo nositi uro in pisana oblačila, saj so znak zahodnjaške nečimrnosti. Inteligenca in napredek sta postala skrajno nezaželena, očala, ki vzbujajo vtis izobraženosti, pa so bila že zadosten razlog za smrtno obsodbo.
Takšno je ozadje resnične pripovedi First they killed my father (Najprej so ubili mojega očeta) avtorice Loung Ung. Skozi njeno zgodbo dihamo, vidimo in čutimo kot Loung, ki je ob prihodu Rdečih Kmerov stara vsega 5 let. Je druga najmlajša izmed sedmih otrok in kot številne družine tudi njena zbeži na podeželje. Družina mora še dodatno prikrivati svoje poreklo, saj je Loungin oče kot nekdanji policist nezaželen predstavnik prejšnjega osovraženega sistema.
Jan 20, 2016
