Ljudje smo obsedeni z informacijami in želimo biti vedno na tekočem. Novice pogosto preverjamo takoj, ko se zbudimo in zvečer preden zaspimo, kadar nam je dolgčas in ko imamo kakšen prost trenutek med vsakodnevnimi opravili. Kadar česa ne vemo, se takoj posvetujemo z Googlom, po drugi strani pa konstanten dotok informacij na družbenih omrežjih mnoge spravlja v slabo voljo in nevoščljivost.

Vzporedno s tem pa se novice vse bolj osredotočajo na negativne dogodke: vsakodnevno poslušamo o naravnih katastrofah, ki so ubile toliko in toliko ljudi, o eksplozijah in napadih na drugem koncu sveta, o športnih dosežkih in smrti priljubljenih zvezdnikov. Aktivno spremljanje novic je postalo nujen predpogoj za modernega človeka, hkrati pa je tudi merilo, po katerem merimo razgledanost drugih. 

Po pravici povedano pa so vse te informacije povsem nekoristne na dolgi rok. Vse, kar pravzaprav dobimo od aktivnega spremljanja novic, je čedalje bolj zagrenjen in ciničen odnos do sveta. Mediji namreč ne poročajo samo o realnem svetu, temveč ga tudi soustvarjajo. Sploh slovenski medijski prostor človeka vedno znova spravlja v slabo voljo in kmalu dosežeš točko, ko si do grla sit vedno istih razprtij. Javni diskurz pogosto spominja na gostilniška prerekanja, kjer vpijejo vsi povprek in mlatijo prazno slamo. Če dobro pomislimo, je imel Vlado Miheljak še kako prav, ko je pred leti zapisal, da je slovenski politični prostor kraj, kjer se ves čas nekaj dogaja, a se nikoli nič ne zgodi in ne dokonča.

Zakaj bi si človek torej sploh želel biti na tekočem? In kako preživeti v poplavi informacij?

Čedalje bolj se nagibam k mišljenju, da morda za prebiranje novic velja: “Manj je več.” Nikakor se ne gre odpovedati vsem novicam, treba je biti samo bolj izbirčen, kje jih prebiramo. Čas je dragocena dobrina, ki je ne moremo dokupiti po potrebi. Torej je smiselno, da smo pozorni, kako preživljamo svoje ure in dneve. Morda velja, da manj kot prebiramo novice, ki bi skrbele za stalen dotok slabe volje, bolj svetel in neobremenjen (a ne nujno naiven!) bo postal naš odnos do sveta.

V dobi, kjer si vsi sposojajo (sposojamo?) miselnost drug drugega, bo naš čas bolje izkoriščen, če poskušamo sami izoblikovati svoja mnenja. Prav tako ni potrebe, da svoja stališča oblikujemo v enem dihu: prokrastinacija (oziroma odlašanje ali zavlačevanje po naše) zna spodbujati bolj inovativno razmišljanje. Zato raje hitimo počasi: stvari, ki jih želimo obvladati, ne prenašajo polovičarstva.