Težko je verjeti, da so bili ljudje še pred nekaj desetletji prepričani, kako bodo prihodnji rodovi živeli bolj ležerno: tehnološki napredek naj bi poskrbel za krajši delavnik (okrog tri ure dnevno, pa še to po lastni želji), ljudje pa se bodo lahko ukvarjali s stvarmi, ki jih resnično veselijo.

Takšna napoved se je uresničila le deloma, življenje pa je postalo vse hitrejše. Ljudje podcenjujemo število ur,  ki jih preživimo v digitalnem svetu, življenje brez pametnega telefona pa dandanes že nakazujeekscentričnost, družbeno marginalizacijo ali starost.  Kot gnilo jajce, ki nekako ne paše zraven. Obenem nekateri mislijo, da digitalno življenje – poplava informacij in stalna motnja družbenih omrežij – ogroža refleksijo, ki jo dovoljuje tiho branje, istočasno pa nas sili h hitrejšemu in bolj površnemu branju. (Mimogrede, o preteklih revolucijah v branju zanimivo razglabljajo pri Nautilusu.)

Živimo v družbi, ki verjame, da hitrejše opravljanje stvari (s pomočjo tehnoloških pripomočkov) omogoča več prostega časa in s tem tudi kvalitetnejše življenje. Na ta način digitalna tehnologija implicitno obljublja krčenje prostora in časa. Vendar pa odgovor na čedalje zahtevnejši življenjski tempo in boljši izkoristek časa ni v večji hitrosti. Tudi porast takšnih in drugačnih appov za boljši izkoristek časa ter tehnološki napredek sam po sebi ni kriv za slabšo kvaliteto življenja. Še vedno imamo na voljo 24 ur v dnevu, 7 dni v tednu in 12 mesecev v letu. Tehnologija ne živi svojega življenja: tu je zaradi nas in se giba po krivulji, kot jo narekujejo želje in potrebe potrošnikov. Mi sami odločamo o svojem digitalnem življenju. Morda je čas, da odložimo svoje pametne telefone, nehamo slikovno ovekovečevati najmanjše pripetije v življenju in živimov trenutku.

V zadnjih nekaj tednih, ko sem nehote opravljala nekakšen polovičarski digitalni detoks (beri: doma ni bilo interneta in televizije), sem na lastno pest občutila, da je brezdelje najboljši zaveznik ustvarjalnega razmišljanja. (Človek pravzaprav nima razčiščenega prav ničesar in že samo nevedenje zastavlja veliko vprašanj.) Na sorodno tematiko sem naletela tudi v knjigi Miljenka Jergovića z naslovom Buick Rivera, ki sem jo prebrala te dni (in jo, kot vse Jergovićeve knjige, toplo priporočam). Glavni protagonist Hasan Hujdur, bosanski izseljenec v Ameriki, razmišlja takole:

V Ameriki ljudje nikoli ne čakajo, da mine čas, niti ne vedo, kaj naj bi tako čakanje pomenilo. Vedno kaj delajo ali se s čim zamotijo, jedo, se učijo kitajščine ali, če so že v penziji, pripravljajo izpite za dopisni študij elektrotehnike. V prvem obdobju je Hasan Hujdur po tem vprašanju hotel postati Američan, (…) potem pa je sčasoma dojel, da čakanje pogreša in da se nič ne zgodi. Mine življenje, gredo leta, da jih človek niti ne občuti, pa se počasi začne nostalgično ozirati za vsem tistim, kar se mu je dobrega zgodilo, celo za tistim slabim in grdim, ker se mu tudi to sredi pobeglega časa zdi dobro. Ne mores živeti, če imaš izpoljen vsak trenutek; malo delaš, malo počivaš in malo spiš, toda veš za vsako sekundo, čemu je namenjena in kakšno funkcijo ima. Človek potebuje ure in dneve – nekateri potrebujejo leta – ki nimajo nobenega namena, ki se vlečejo počasi in nikakor ne minejo. Potrebuje dolgčas, ki se prenaša z lahkoto, in čakanje, da se nič ne zgodi, ko čas komaj mineva in samo na grozo fizikov ne ugasne. Poleni se in stoji, dneve se sonce ne pomakne dlje od poldneva, nobeno živo bitje se ne premakne in vse je tako, kot bi gledal travo, kako raste. Vedno je enaka, ali verjameš, da raste prav zdaj, ko čakaš nanjo in se ti zdi, da se je tudi njej ustavil in da se ne bo premaknil niti za sekundo, vse dokler se ti ne premakneš, dokler se ne odločiš, da je bilo dovolj in da je treba nekaj narediti. Ko je človek sam s seboj in ko iz glave vrže vsako skrb in moranje, izgine tudi čas. Tedaj lahko misliš, kar hočeš, ker je vsaka misel hitrejša od njega. Če ne bi bilo nečesa, kar te goni od znotraj, se ne bi nikoli več niti premaknil. Brez skrbi in moranja se nebeška telesa ne bi vrtela drugo okrog drugega in okrog samih sebe, človek se ne bi staral in ne bi pogrešal v prazno porabljenih let, tistih let, ko je nekaj poskušal, a se je izkazalo za nesmiselno, ko je prišel na cilj. Ni ti žal za dni, ko nisi delal ničesar, temveč si čakal, da mine čas, žal ti je za tista leta, ko si hotel nekaj od sebe. V izpolnjenih življenjih in naprednih družbah je čakanje trpljenje in ponižanje. Ne počutijo se dobro, če predoglo čakajo metro ali avtobus, vrste pred okenci jih spravljajo v norost in vsako nenačrtno zapravljeno uro obračunavajo, kakor da imajo taksimetre v glavi. Zato jim čas beži.