Ameriški filozof MacIntyre predlaga dialoško pravičnost. Vsi deležniki v družbenem življenju naj se dogovarjajo, kako pravično med seboj deliti duhovne in materialne dobrine. Ponavadi so namreč v ospredju le pravice posameznikov ali določenih skupin ljudi. Čeprav se v zadnjih stoletjih poudarjajo pravice delavcev, je bilo to pogosto le pesek v oči, saj je šlo za privilegije močnejših ne pa za pravice delavcev, kmetov ali zapostavljenih v družbi. Zato govorimo o vzajemni, pravičnosti za vse. Ker je pri nas še ni, se zbiramo in jo zahtevamo pred sodiščem in danes dan pred sto petdesetim rojstnim dnem Janeza Ev. Kreka ob njegovem grobu in spomeniku. Krek je že v svojem času zapisal, da delavcem ne delimo miloščine, pač pa pravico. Kot papež Leon XIII. v okrožnici Rerum novarum 1891 se je tudi on zavedal, da je treba najnižjemu sloju, »ki živi v tako žalostnih in bednih razmerah« nujno pomagati do pravice. Tega ni mogoče doseči z revolucijo. Slovence je revolucionarno nasilje pahnilo v brezpravnost, neenakost in revščino, ki so žal ostale naš osamosvojitveni vsakdan. Laž, ubijanje, kraja premoženja in nasilje pa ne vodijo k pravičnosti, zato se zdaj z muko izkopavamo iz objemov polpreteklosti in njenih nasilnih struktur, ki s kapitalsko močjo zavirajo uresničevanje družbene pravičnosti. Tako moramo Slovenci v svoji lastni državi sto let po Krekovi smrti spet terjati socialno pravičnost, zaščito brezpravnih državljanov ter uveljavitev pravne in politično kulture. Razen tega se soočamo še z zahtevo globalne pravičnosti kajti revni in zavrženi kot žrtve svetovnih političnih in gospodarskih zarot se maščujejo in trkajo na našo vest in zdaj tudi na naša vrata.

Krek se je zavedal, da se pravičnost uresničuje v družbi, kjer se ljudje vseh stanov, idejnih smeri in slojev izobražujejo in organizacijsko med seboj povezujejo. Odločilni so zato krščanski temelji, kot jih izpostavlja 'Koalicija za otroke gre': »Krščanska katoliška vera je pa temelj in edino trdno varstvo resnice in vsled tega tudi pravice. Samo ona opisuje človekovo naravo táko, kakršna je, in samo ona nezmotno pojasnjuje človekova razmerja do Boga, do samega sebe in do drugih.«

Judovski rabin Jonathan Sachs je prepričan, da se je zlo razbohotilo, ko so si ljudje vtepli v glavo, da bodo brez Boga urejevali svet. Nacizem in komunizem sta po svetu pobila nad sto milijonov ljudi in za seboj pustila opustošenje, ki ga še danes nismo sposobni urediti. Neurejenost sodstva, novinarstva in drugih zadev v postkomunističnih družbah le potrjuje, kako bridko okušamo resničnost njegovih besed.

Zakaj v družbi tak nered? Krek odgovarja: »Vsi prepričani in razboriti kristjani so jedini v tem, da je socialnega nereda kriv individualistični, vse razdružujoči liberalizem. Boj proti temu liberalizmu je torej sveta dolžnost. Ta boj pa nima samo negativne strani, marveč mora imeti poleg tega, da razbije sovražnika, še drug pozitiven namen – sezidati novo, trdno družbeno poslopje. Načela po katerih se ima to zidanje vršiti, so jasna vsakemu kristjanu, ker niso druzega nego terjatve krščanske pravičnosti.«

Kar sta porušila liberalizem in komunizem in danes znova sebični egoizem družbenih mogotcev, je mogoče obnoviti le s ljubeznijo in sodelovanjem. Za druge smo ustvarjeni, je klical Krek. Ne volja do moči in premoči in izrivanje drugih, pač pa volja do življenja in sodelovanja za prihodnost samostojne Slovenije. Krek sam nam je zgled: »Umrl je največji Slovenec in najboljši človek«, je zapisal o njem Ivan Cankar. Za to ga je vzgojila družina: »Prva naravna družba je rodbina«, pravi. »Človeška razumna narava nagiblje človeka, da sklepa zakonsko družbo in s tem ustanavlja rodbino.« Družba, ki ne spoštuje zakonske skupnosti, propada, zato je družine temelj prihodnosti naroda in človeštva. V družini se najprej vzgajamo za druge k vzajemnem sodelovanju in združevanju »vseh narodnih sil za narodov procvit, kulturo in blagostanje«, kot je zapisal v oporoki.

Zato s Krekom v plebiscitrano odločeni samostojni Sloveniji terjamo pravico za naše družine in pravico za otroke. Ne odrekamo ureditve pravice skupnega življenja istospolnim, pač pa terjamo od vseh, posebej odgovornih v politiki pravico največje zaščite otrok. Pravice otrok lahko zagotavlja le družba, ki krepi družbeni dialog in vzajemno sodelovanje, ne pa izključuje in zapostavlja svoje najbolj življenjske sile. V Deklaraciji Združenih narodov o Človekovih pravicah in vse drugih dokumentih EZ in drugih ustanov imajo otroci prednostno pravico do družine ter do vsestranske, tudi verske vzgoje. Kakor Krek se zavzemamo za tako vzgojo in izobraževanje, ki bo omogočalo spodbujanje duhovnih in materialnih sil celotnega naroda in države. Zahtevamo pa tudi enakopravnost pred zakonom, da bodo v družbi lahko napredovali sposobni ne pa pritlehni kimavci in oportunisti. S Krekom ponavljamo, da sodišča ne delijo milosti pač pravico, tudi njim, ki jim bila ta v sodnih odločitvah naših sodišč kršena.

Osebno sem s Krekom prepričan, da bomo mi v Sloveniji (on je takrat dejal na Jugu) – tudi katoličani - danes, »želi to, kar si bomo z zavihanimi rokami sami pridelali in priborili«. Z vztrajnostjo bomo tlakovali pota pravičnosti med nami ter omogočali zakonodajni, sodni in izvršni oblasti, da bosta delili pravico vsem, ne le prisklednikom. Krek nas pa nas opozarja, da je »kolizija posameznih interesov prevelika«. Če si torej nekateri prisvajajo preveč, onemogočajo pravico za vse. Verni in z nami osveščeni državljani zato danes pri Kreku obnavljamo zavezo, da si bomo z vztrajnostjo v svoji samostojni Sloveniji to pravico na vseh nivojih priborili in jo v sodelovanju tudi uresničevali.

Krek je na 3. Katoliškem, shodu leta 1906 po vztrajnem prizadevanju katoličanov na Slovenskem na prvih dveh shodih leta 1890 in 1900, ki sta okrepila duhovno, kulturno, socialno in politično delovanje katoličanov v zkliknil. Biti kristjan je psotalo nekaj imenitnega in osrečujočega. Upam, da bomo tudi Slovenci po zgled njegovega prizadevanja okrepili krščansko in državljansko zavest in psotali ponosni na sovje prednike ter na svoj krščanske in narodne korenine.