Janez KEPIC-KERN: ALI KDO - MED VAMI BEROČIMI - POZNA KAKEGA "NEUSPEŠNEGA" SODOBNEGA VLADARJA, KI BI SAMOKRITIČNO ODDSTOPIL, ŠEL NA SPOKORNO POTOVANJE TER BI - DO KONCA NJEGOVEGA ŽIVLJENJA - SPOKORNO, MOLČE PRIZADEVNO - DELAL KOT - HLAPEC V SAMOSTANU?!

Mutec Osojski, pesem Antona Aškerca o -

SAMO-POKOREČEM se POLJSKEM KRALJU, VLADARJU -  BOLESLAVU, KI JE SPOZNAL, DA NI SPOSOBEN ZA KRALJA, ZA VLADARJA, DA S SVOJIM NAČINOM GOVORJENJA - POVZROČA NESPORAZUME, KONFLIKTE, KRVAVE SPORE itd

in je zato kot kralj,  samokritično kot kralj, vladar -  vladar -odstopil. Itd.

Sporočilo te, med našimi prediki Slovenci zelo priljubljene pesmi Mutec Osojski, ki je bila tudi v šolskih programih slovenskih šol v stari Avstriji - je zelo jasno.

Sedanja podoba samostana Osoje-Ossiah, ki je v sedanji R. . Avstriji je tu - citatni, ponazoritveni, nekomercialni preposnetekz interneta.

SAMO-POKOREČEM se POLJSKEM KRALJU, VLADARJU -  BOLESLAVU, KI JE SPOZNAL, DA NI SPOSOBEN ZA KRALJA, ZA VLADARJA, DA S SVOJIM NAČINOM GOVORJENJA - POVZROČA NESPORAZUME, KONFLIKTE, KRVAVE SPORE itd

in je zato kot kralj, vladar Poljske  -  samokritično - odstopil.

In odšel na "samo-spokorno" romanje v Rim, kjer mu je  papež   dal odvezo - ker je umoril poljskega škofa Stanislava ter mu dovolil, da se kot molčeči samostanski hlapec do konca svojega življenja -- pokori za njegov greh-umor škofa.

Taka je slovenska ljudska legenda o domnevno v benediktinskem samostanu ob Osojskem jezeru, ki je bil zgrajen cca leta 1000 - molče pokorečem se, realnem poljskemm kralju Boleslavu II.

Legendo je zapisal naš priznani ppesnik Anton Aškerc.

Kako je dogajanje v zvezi s spornim, a med Poljaki priljubljenim kraljem - dejansko potekalo - v detajle - ni znano.

Sporočilo te, med našimi prediki Slovenci zelo priljubljene pesmi Mutec Osojski, ki je bila tudi v šolskih programih slovenskih šol v stari Avstriji - je zelo jasno.

PESEM O SAMO-POKOREČEM se POLJSKEM KRALJU, VLADARJU -  BOLESLAVU, KI JE SPOZNAL, DA NI SPOSOBEN ZA KRALJA, ZA VLADARJA, DA S SVOJIM NAČINOM GOVORJENJA - POVZROČA NESPORAZUME, KONFLIKTE, KRVAVE SPORE itd

In odšel na "samo-spokorno" romanje v Rim, kjer mu je  papež   dal odvezo - ker je umoril poljskega škofa Stanislava ter mu dovolil, da se kot molčeči samostanski hlapec do konca svojega življenja -- pokori za njegov greh-umor škofa.

Taka je slovenska ljudska legenda o domnevno v benediktinskem samostanu ob Osojskem jezeru, ki je bil zgrajen cca leta 1000 - molče pokorečem se, realnem poljskemm kralju Boleslavu II.

Legendo je zapisal naš priznani ppesnik Anton Aškerc.

Kako je dogajanje v zvezi s spornim, a med Poljaki priljubljenim kraljem - dejansko potekalo - v detajle - ni znano.

Sporočilo te, med našimi prediki Slovenci zelo priljubljene pesmi Mutec Osojski, ki je bila tudi v šolskih programih slovenskih šol v stari Avstriji - je zelo jasno:

KRALJ, VLADAR MORA BITI SPOSOBEN, KOREKTEN ,

VLADATIMORA  V DOBRO VSEH.

Če ni sposoben biti tak, mora samokritično - odstopiti. Če je storil t.i. grešna dejanja , umore itd. se mora pa na osnovi lastnega spoznanja o svoji neprimernosti za kralja-vladarja in o "grešnosti-zločinskosti" svojih preteklih zločinskih dejanj - sam odločiti - za odstop z  mesta vladarja,

za samo-pokoro. In jo tudi - resno - izvesti.

Skratka: od kralja,vladarja se pričakuje, da je sposoben, korekten v dobro vseh in samokritičen

Mutec Osojski

Pozdravljam te, oj temni stoletni samostan,

pozdravljam te, jezerska zelena, tiha plan !

Prelepi, skriti biser koroške ti zemlje,

bo li ob nregu tvojem mir našlo mi srce ?

Kdo je popotnik tuji, sam s sabo kramljajoč,

ob jezeru Osojskem po cesti beli spoč ?

Glej, viteška mu hoja in vitešk mu je stas,

oko žari še živo, a bled mu je obraz.

Že je dospel pod goro do samostanskih vrat,

pred samostanom sivi sprehaja se opat.

In nem je romar tuji, nagovora ne zna,

Odgovor pa menihu na listu pisan da:

»Kaj čitam v tvojem pismu, iz Rima romar si ?

In tu pri nas ostati da srce ti želi ?

Le z mano mož pobožni – če srce ti zvesto,

Za hlapca nam očetom boš služil ti lehko !

Molče gre za opatom čez samostanski prag.

Najnižje posle v hiši on dan opravlja vsa,

Najprvi je na nogah, ko jutro se rodi,

Poslednjemu na večer sen stisne mu oči.

In nihce več ne vpraša kedo je ter od kod,

Kje zibka u je tekla in kje njegov je rod.

Neznan kot bil je došel in tuj ostane vsem –

Kdo pač bi z njim se menil, saj mož je tih in nem !

In bolnega previdet Osojski gre opat.

Tam v celici tesnobni želi ga nemi brat,

Na postelji ubožni je mutasti bolnik –

S poptnico približa se mu izpovednik.

»Oj, oča moj čestiti, poslušajte me zdaj !...«

Čuj ! govori li mutec ? … godi se čudo . kaj !

Ni bil li v samostanu nad sedem dolgih let ?

I zdaj zna govoriti, kar mogel ni popred !

S počasno govorico si olajšuje vest,

O dneh življenja burnih, - oj, dolga je povest !

Povest o škofu svetem, Stanislav mu ime,

Ki z mečem on je nekdaj prebodel mu srce … .

In ko je Osojah napočil tretji zor,

Mrtvaške pesni v cerkvi menihov pel je zbor,

Na sredi cerkve v krsti je hlapec nemi spal,

Za njega v plašči črnem opat je mašo bral ;

Pel mašo oča Tenho in molil je tako:

»naj pride njega duša, o Bog, tja gor v nebo !

Glej, delal je pokoro naš nemi samotar,

Naš Boleslav kralj poljski, - zavreči ga nikar !«

Spesnil Anton Aškerc, psevdonim Gorazd

LJ,  18.12.2020 L.r. priprava in zapis objave Janez KEPIC-KERN