Nedavno medijsko razkritje, ki zaenkrat seveda ostaja brez pravega odmeva, kaj šele epiloga, da so se lansko poletje na hrvaškem otoku Ugljan podružili oče Pavel in sin Miha Piškur, predsednik vlade Robert Golob in Tina Gaber Golob, predsednik uprave Darsa Andrej Ribič ter general Slovenske vojske in uslužbenec Gen-I Tone Krkovič, ne ponuja zgolj dodatnega vpogleda v razumevanje vseh razsežnosti poslovnih operacij zdaj že skoraj zloglasnega podjetja DC Limited, ampak potrjuje tudi domneve o resničnem funkcioniranju slovenske politike in države, če hočete.

Oba Piškurja sta neverjetna tranzicijska kombinacija redno zaposlenih v Slovenskih železnicah (javni sektor), ki dopoldne delata na Železnicah, popoldne pa sta kakor uspešna podjetnika, celo hotelirja v srednji Dalmaciji, vendar - to je zdaj več kot jasno - tudi tesno povezana s politiko. O Pavlu Piškurju, gostincu, gradbincu in delavskem direktorju v ŽGP (hčerinskem podjetju iz sistema Slovenskih železnic), zguglajte in berite - denimo - na Financah, o njem je bila objavljena serija člankov, za Miho Piškurja pa lahko ugotovimo, da gre za nekakšnega spletnega specialca, ki se je sprva - seveda vedno za plačilo - udinjal v znameniti "kleti" stranke SDS na Trstenjakovi, dokler ga ni Krkovič po sporu z Janezom Janšo odpeljal do Goloba in danes pritajeno dela kot zunanji specialec za spletno klet Gibanja Svoboda. Kjer med drugim z denarjem iz državnih podjetij, kakopak, prek tako imenovanega spletnega monitoringa špijonirajo posamezne novinarje in medije. Ves ta čas pa je famozni Miha Piškur tudi tukaj napol pritajeno zaposlen na SŽ, na ravno pravšnjem delovnem mestu, kjer mu ni treba, kar zadeva njegovo materialno stanje, poročati Komisiji za preprečevanje korupcije.

Mimogrede, ste opazili, da imata zasebni DC Limited in državni Gen-I nekatere podobne poslovne pristope: obe podjetji sta namreč izrazito netransparentni.

Našteti, od obeh Piškurjev do nazivno vladajočega para Gaber-Golob, ki so se skupaj znašli na Ugljanu, morda celo ne prvič, le da so jih zdaj po naključju odkrili, niso nobeni dolgoletni zasebni prijatelji niti politična stranka ali podjetje. Tudi klasična mafija ne, saj umorov ali bančnih ropov verjetno (še) ne naročajo. Ne družijo jih nobene vrednote, gre izključno za biznis, denar, da so pri vrhu prehranjevalne verige, kar omogoča oblast. Zato so najbližje temu, čemur pravimo "klika". Ki je po definiciji "navadno manjša skupina ljudi v kakšni skupnosti, ki se hoče okoristiti, uveljaviti na škodo drugih", ali na kratko "koristolovska združba" (vir: Fran). Pri čemer med delokroge klike sodijo tudi - prosto po zdaj že pokojni generalni državni tožilki, pravosodni ministrici in podpredsednici LDS Zdenki Cerar - svinjarije, ki niso nujno kaznivo dejanje. In to jih tudi povezuje oziroma druži. Skratka, klika z otoka Ugljan.

To posledično, plastično in potrjeno dokazuje, da slovenska politika (z novimi in starimi obrazi vred), država in (para)državna podjetja leta 2026 ne funkcionirajo skozi ustavno zapisani politični sistem (stranke, vlada, parlament in podobno), pravno državo in poslovna oziroma korporacijska pravila, ampak skozi klike. Včasih bolj, včasih manj brutalne.

Mimogrede: če Golob in Gabrova v tem hotelu družine Piškur ne bi bivala zastonj, na račun klike, bi premier seveda dostojno pokazal račun in potrdilo o plačilu. Ne pa se prek kabineta, vedoč, da bodo mediji dirigirano tiho, izgovarjal na neke kvazizasebne poti, in podobno velja tudi za Andreja Ribiča - Ribo. Spomnimo se samo na tisti nikoli povsem pojasnjeni poletni polet v Sarajevo z Aleksandrom Čeferinom in najetim letalom.
Da pa se Krkovič kakor ne spomni, ali je bil pred nekaj meseci na Ugljanu, pa meji že na izgovore, tipične za klasične mafijce. Nazadnje, ko sva se Krkovič in pisec teh vrstic pred časom srečala za ljubljanskim Bežigradom in izmenjala nekaj besed, Tone, hvala bogu, da zdravje je, ni bil videti niti malo senilen, le da se je tudi takrat sprenevedal ...