Toda kakorkoli obrnemo, so bučarji zmagali, in kakorkoli se skušajo kučani obdržati pri koritu, se morajo obnašati tako, kot so bučarji zapisali v ustavo.
V živahnem klepetu o karakternih profilih slovenskih vladarjev je Maja Sunčič določila Bučarja kot Kučanovega hlapca. Naj tej perspektivi dodam še pogled z nasprotnega vidika.
Pod kučani razumem rdečega nadčloveka, o katerem je ravnokar pisal Boštjan M. Zupančič (Avantgardni sindrom, Planet Siol.net, 5. 1. 2016). Med drugim je zapisal tudi tole: »Staršem je bila avantgardnost dana, za potomce pa je demokracija, čeprav se tega morda niti ne zavedajo, absurd.
Drugi so ostali v kontinuitetni partijski subkulturi. Subkultura je toliko močnejša, kolikor večji je nanjo zunanji pritisk. Tega bi se danes besna politična desnica lahko ovedela. Za nadkompenzacijo svojih bogato zasluženih manjvrednostnih kompleksov 'poborniki' (rus.: побо́рники) kontinuitete delujejo v neformalnih mrežah te subkulture. Tam se še naprej prikrito napaja njihov
Butalci so najbolj znano, in po Barbari Simoniti »v slovenski literarni zgodovini povsem spregledano besedilo« Frana Milčinskega. Tako se je zgodilo, da Butalcevniso objavili v nobeni izdaji njegovih zbranih spisov. Simonitijeva pa ceni Butalce kot verjetno celo njegovo najboljše besedilo.
Simonitijeva je v letu Gospodovem 2015 objavila prvo necenzurirano in kompletno izdajo Butalcev v zbirki Kondor Mladinske knjige. Že pred nekaj leti je objavila svojo raziskavo o nonsensu kot literarni zvrsti in uvrstila Butalce ob bok klasike nonsensa – Alice v čudežni deželi Lewisa Carrolla. Butalcem se na tem ljubem svetu ni prav dobro godilo, saj Simonitijeva skrbno prikaže, kje vse so po njih strigle cenzorske škarje z leve in desne, jih kazile in skopile prav tam, kjer se je nonsens Milčinskega kazal v vsej ostrini.
Okolje Butalcev nam je nadvse domače, saj se srečujejo butci – Butalci iz Butal in tepci – Tepanci/Tepančani iz Tepanc. To bratoljubno parjenje nam še v dandanašnjih časih seže
Ali je začetek uresničevanja zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev (vnaprej: zakon) nova priložnost za vzpostavitev slovenske velike koalicije za vstop v civilizacijo, ki spoštuje mrtve, jih pokoplje in varuje njihove grobove? Trenutno svojo politično podporo temu projektu izrekajo predsednik RS, predsednik Vlade RS, opozicijska NSI. SDS zlasti z nedorečenim predlogom zakona o dopolnitvi zakona o varstvu kulturne dediščine nakazuje precejšnjo negotovost. Velika koalicija v dialogu in podpori ciljem zakona bi bila pomembna novost.
Spravni proces ni črno-bel, je mozaik
Soočanje z tabuiziranimi zločini titoizma in njegovimi žrtvami je temeljno zaznamovalo procese demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. Po prizadevanjih politične emigracije po drugi svetovni vojni, intervjuju Edvarda Kocbeka v reviji Zaliv v sedemdesetih letih, spravni pobudi Spomenke Hribar v osemdesetih letih, je bilo soočanje s totalitarno zločinsko dediščino titoizma vseskozi eno od vprašanj, ob katerih se
Božo Repe je v skladu s partizansko/stalinsko vojaško doktrino napadel iz zasede - Res, kot bi ravnokar prišel iz hoste - Njegova knjiga z rahlo odtrganim naslovom S puško in knjigo je izdelek, ki nas bo zabaval še dolgo. Meni se zdi za začetek najbolj hecno to, da se je s tem umotvorom tako kastriral kot lustriral.
Zvezda
Ko sem pogledal naslovnico »puške in knjige«, se mi je oko zataknilo ob peterokraki zvezdi, ki ji zaznamuje čelo in hrbet. Nekako ni našla odmeva v mojem spominu na partizanske zvezde. Ali je Repe vtaknil na naslovnico tako peterokrako, s katero so označevali čine v avstro-ogrski in italijanski kraljevi armadi? Kakorkoli že obračam, se mi zdi, da je tako. Ker pa je Repe izkušen dialektični maček, je verjetno to storil z namenom, ki nam ga še ni odkril.
Ata in kastracija
Nekoliko manj skrito kot sporočilo kraljevsko-cesarske peterokrake je Repetova šifra v posvetilu: »Očetu in njegovi generaciji, ki nam je v danes nepredstavljivih okoliščinah izborila svobodo in suv
V Arhivu Komisije Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic naletimo na izredno raznolikost skupin žrtev, na množico različnih oblastnih dokumentov in veliko pestrost pripovednih izbir v pričevanjih žrtev in prič.
Arhivsko gradivo Komisije je nastajalo od leta 1997, ko je Komisija začela z delom. Po podatkih iz marca 2012 je bilo skupno število upravičencev 31.202. Od teh je bil status svojca po vojni umorjene osebe oziroma svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema priznan 17.666 osebam, status bivšega političnega zapornika je bil priznan 15.307 osebam. Od vseh teh sta bila 1.771 upravičencem priznana oba statusa – torej tako svojca kot bivšega političnega zapornika.
Arhiv Komisije ponuja izjemen vpogled v svet žrtev titoizma in njihovih svojcev.
Raziskovalcu ponuja pogled v zgodovino na tisti način, ki ga dosedanje raziskave še niso celovito zajele. Gre za pogled na titoizem s stališča njegovih žrtev oziroma s stališča etičnega angažmaja raziskovalca gre za osredotočenje na ž
Slovenski proces tranzicijske pravičnosti poteka v času, ko se procesi tranzicijske pravičnosti uveljavljajo kot globalni pojav. Za Slovenijo je ta proces izjemno dinamičen, povezan pa je s tranzicijskimi procesi preseganja zgodovinskih delitev tako znotraj Slovenije kot v mednarodnih okvirih. Z državnimi ukrepi so bile desettisočem žrtvam totalitarizmov priznane nekatere pravice.
Prav tako so znanstvene raziskave in umetniška dela odstrli številne mite in tabuje iz časov sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Različne stroke začenjajo raziskovanja pod sorodnim skupnim imenovalcem, da je potrebno zločine obsoditi, mrtve pokopati, žrtvam pa dati pravico do spomina in jim povrniti škodo.
Slovenska izkušnja s totalitarnimi režimi ni nič manj boleča kot izkušnje sosednjih narodov, zato je prav, da svoja prizadevanja umestimo v tovrstne raziskovalne okvire in namene. Je pa značilno, da so slovenski tranzicijski procesi potekali v nekakšni izolaciji. Tako so v obrazložit
»S skalo naprej! Butn, butn! Do zadnjega diha za našo stvar!« To je bila bodra misel, s katero sem pospremil spodnji prispevek v javnost. Po desetih letih se premetavanje kamenja in butnskalaštvo nadaljuje. Zato predlagam ponovno objavo.
Sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil je bil titoistični opij ljudstva. To je mreža iluzij in slepil, blodnjak identitetne mitomanije, megla laži in polresnic. To je religijska sredica Tita in titoizma ter današnjih titoistično verujočih. Tudi v sabotinskem »Našem Titu« se odkriva enotna totalitarna hrbetnica, ki nosi titoistični sistem od njegovih začetkov do dandanes.
Non cogito, ergo sum
Tiste, ki se gredo v golootoškem kamnolomu razvijanja in ohranjanja revolucionarnih izročil enkrat »tucanje« boljševistične revolucije, drugič narodnoosvobodilnega boja, je vedno groza, da bi jih kdo spoznal v bratstvu evropskih totalitaristov. Vendar kri ni voda. Jera Vodušek Starič pri fašizmu, nacionalsocializmu, stalinizmu in titoizmu primerj
20. april 2015, ob 07:21 (posodobljeno: 20. april 2015, ob 07:21)
Pred nekaj leti je nekaterim precej dvignila pritisk izjava katoliškega dostojanstvenika približno v tem duhu, da je ateistični pokop nekako tak, kot da bi pokojnega zapakiral približno tako kakor smet in se ga tudi temu ustrezno znebil. Seveda je ta krščanski človek izrazil tudi upanje, da takega ateizma domnevno ni.
Vendar nam naraščajoče vedenje o preteklosti ponuja vse več empiričnih vzorcev, da bi morda v zakladnico znanosti dodali tudi pojav, ki bi mu lahko rekli ateistični pokop. Da ne bi iskali po tujini, ostanimo kar doma in navedimo nekaj možnih smeri iskanja. Navedli bi lahko primerov za celotno abecedo, za prvi poskus pa bodi tole dovolj.
Ko sem pred kakimi petintridesetimi leti začel raziskovati zvezo komunistične mladine, sem se pogovarjal s staro gospo, katere sin je bil aretiran v Ljubljani, obsojen in poslan v kaznilnico v Spoleto. Tam je po kapitulaciji Italije odšel v partizane in padel. Nesrečna mat