Ali je začetek uresničevanja zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev (vnaprej: zakon) nova priložnost za vzpostavitev slovenske velike koalicije za vstop v civilizacijo, ki spoštuje mrtve, jih pokoplje in varuje njihove grobove? Trenutno svojo politično podporo temu projektu izrekajo predsednik RS, predsednik Vlade RS, opozicijska NSI. SDS zlasti z nedorečenim predlogom zakona o dopolnitvi zakona o varstvu kulturne dediščine nakazuje precejšnjo negotovost. Velika koalicija v dialogu in podpori ciljem zakona bi bila pomembna novost.

Spravni proces ni črno-bel, je mozaik

Soočanje z tabuiziranimi zločini titoizma in njegovimi žrtvami je temeljno zaznamovalo procese demokratizacije  in osamosvajanja Slovenije. Po prizadevanjih politične emigracije po drugi svetovni vojni, intervjuju Edvarda Kocbeka v reviji Zaliv v sedemdesetih letih, spravni pobudi Spomenke Hribar v osemdesetih letih, je bilo soočanje s totalitarno zločinsko dediščino titoizma vseskozi eno od vprašanj, ob katerih se slovenska javnost opredeljuje do temeljnih vprašanj: pravne države, človekovih pravic, demokracije, sprave. V prvem obdobju nacionalne osamosvojitve in demokratizacije je bila večja pozornost posvečena spravnim obredom (predvsem maša pod Krenom leta 1990) in postavljanju spomenikov (Tezno, pod Krenom, Teharje, farne spominske plošče). Številna temeljna vsebinska, pravna, etična, politična in druga vprašanja je načela t. i. Pučnikova parlamentarna komisija. Vprašanja morišč in grobišč so od leta 1990 obravnavale vladne komisije pod različnimi imeni. Te so pomembno prispevale k razvoju problemskega področja.

Od preloma tisočletja so k razvoju pripomogle številne okoliščine.  Oktobra 1999 je državni zbor sprejel sklep, naj se pripravi seznam prikritih morišč in grobišč, da bi najpomembnejše razglasili za spomenike državnega pomena. Po strašljivih odkritjih v Teznem in Slovenski Bistrici je Vlada RS pod predsedovanjem dr. Janeza Drnovška konec leta 2001 sprejela posebno deklaracijo, ki je v preambuli ocenila obseg zločina, pomen kritičnega soočenja z njim in zavezala oblastni aparat k ureditvi tega področja. Deklaracija ni bila uveljavljena kot programska zaveza, začelo pa se je urejanje nekaterih področij.

Začela pa se je topografska raziskava žrtev pod vodstvom dr. Mitje Ferenca, oživljena je bila kriminalistična preiskava akcija Sprava pod vodstvom Pavla Jamnika. Leta 2003 je bil sprejet zakon o vojnih grobiščih, ki je zavezoval tudi k urejanju prikritih morišč in grobišč, ob sprejemanju pa temeljito razdelil politiko in javno mnenje. Leta 2004 je tudi državni svet sprejel sklepe o nadaljnji raziskavi in urejanju prikritih morišč in grobišč. Rezultati topografske raziskave so bili presenetljivi in so pokazali vso izjemno tragiko in velikost bremena z registriranjem več kot 400 lokacij do leta 2005.

Ko je bila leta 2005 imenovana nova Komisija Vlade RS za reševanje prikritih grobišč (vnaprej Komisija), smo kot temeljno izhodišče opredelili nadaljevanje že začetih projektov in uveljavitev standardov, ki so mednarodno uveljavljeni pri soočanju s tabuiranimi zločini oz. nezastarljivimi zločini. Nadaljevala se je topografska registracija in raziskava lokacij, zajela jih je več kot 600.  Začelo se je sistematično sondiranje po arheološki metodi in s prisotnostjo fizičnega antropologa. Po klasifikaciji grobišč so bili opravljeni prekopi za vsako kategorijo morišč in grobišč (kraško brezno Konfin I, izkopan grob na Arehu na Pohorju, fortifikacijski objekt – protitankovski jarek na Teznem, rudniški objekti – rov sv. Barbare).

Komisija je predlagala sistematične izkope in identifikacijo žrtev tam, kjer so posmrtni ostanki slovenskih žrtev ter izkop posmrtnih ostankov v urbaniziranih okoljih. Prav tako je potreben izkop tam, kjer je z zakrivanjem posmrtnih ostankov prišlo do ekološke degradacije večjega obsega (predvsem brezna na Krasu).

Komisija je predlagala osnovna opravila pri urejanju sondiranih lokacij (geodetska odmera, postavitev osnovne opreme). Opravljeno je bilo veliko delo, zelo odmevno tako doma kot po svetu.

Prehuda Huda jama in zakon

Po vstopu v rov sv. Barbare 3. marca 2009 je bil šok tolikšen, da je v političnem okolju nastala zmeda, ki sicer ni odnesla Komisije, ji je pa onemogočila delo. Leta 2010 je Komisija sprejela programska načela, ki jih je potrdila tudi druga Janševa  vlada  v začetku leta 2013. Potem pa se je položaj, ker Komisija ni ne živela ne umrla, nadaljeval.

Temeljna načela teh izhodišč so sprejeta tudi v zakon. Zato kljub taktičnim preigravanjem in ideološkim dvomom lahko rečemo, da so v zakonu vštete pozitivne izkušnje dosedanjega dela raznorodnih političnih sil in civilnodružbenih pobud. Torej smo v položaju, ko lahko izstopimo iz zgolj ideološko-politične rokoborbe in skušamo doseči dolgoročen cilj, da bi slovensko mesto mrtvih ustrezalo civilizacijskim normam.

Mednarodni standardi

Ko se npr. Božo Repe priduša, da so bili partizani priznani bojevniki, s tem seveda pozablja, da so bili zavezani tudi spoštovanju tedaj veljavnih predpisov, torej tudi Haaških in Ženevskih konvencij (1907, 1929). Zato ni težko razumeti, da v Sloveniji le redko govorimo o teh konvencijah, saj nam povedo, da smo zaradi titoističnega barbarstva še daleč  od civiliziranosti.

V tretji Ženevski konvenciji iz leta 1949 npr. piše v zvezi z umrlimi vojnimi ujetniki v 120. členu: »Da bi lahko grobove vedno odkrili, naj vse podatke o pokopih in grobovih popiše služba za grobove, ki jo ustanovi država, ki skrbi za vojne ujetnike. Seznam grobov in podatke o vojnih ujetnikih, pokopanih na pokopališčih ali kje drugje, naj bodo posredovani sili,  katere pripadniki so bili ti vojni ujetniki.

Ko sila, pod katere oblastjo leži območje, pristopi tej konvenciji, je dolžna skrbeti za vzdrževanje tamkajšnjih grobov in za vpis vsakega naknadnega prenosa trupla.«

V naslednjem členu je navedeno, da mora sila, ki skrbi za vojne ujetnike, v primeru smrti ali poškodbe vojnega ujetnika izvesti preiskavo: »Če preiskava dokaže krivdo ene ali več oseb, bo sila, ki skrbi za vojne ujetnike, sprejela vse ukrepe za sodni pregon odgovorne osebe ali oseb.«

Posebej s pogrešanimi in mrtvimi se ukvarja prvi dodatni protokol k Ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949 o varstvu žrtev mednarodnega oboroženega konflikta, in sicer  v III. poglavju. Temeljno načelo je, da vse delovanje »izhaja predvsem iz pravice družine, da zve za usodo svojih sorodnikov.« Vse strani v sporu so dolžne zbirati podatke o pogrešanih in smrtnih žrtvah, si jih sporočati. Člen 34 je posvečen posmrtnim ostankom:

»1. Posmrtne ostanke oseb, ki so umrle v zvezi z zasedbo ali v času  odvzema prostosti med zasedbo ali sovražnostmi, in oseb, ki niso bili državljani držav, v katerih so umrli zaradi sovražnosti, so varovani; tudi grobovi teh oseb so varovani po členu 130 IV. konvencije, urejeni in označeni, če posmrtnih ostankov in grobov na podlagi te konvencije in tega protokola  ne bi  ugodneje obravnavali.

2. Takoj ko okoliščine in odnosi med nasprotnimi stranmi dovoljujejo, sprejmejo visoke pogodbenice, na ozemlju katerih so grobovi oziroma drugi kraji, kjer so posmrtni ostanki umrlih zaradi sovražnosti ali med zasedbo,  sporazume,

a) da žalujočim in predstavnikom uradnih služb za registracijo grobov olajšajo dostop in izdajo predpise o praktični izvedbi tega dostopa;

b) da zagotovijo trajno spoštovanje in vzdrževanje grobišč;

c) da olajšajo prenos posmrtnih ostankov in osebnih predmetov pokojnega v njegovo matično državo na njeno zahtevo ali, če ta država  ne ugovarja, na zahtevo svojcev umrlega.

3. Če ni sporazumov v skladu z odstavkom 2 alinee B ali C in  matična država pokojnika ni pripravljena  na svoje stroške skrbeti za vzdrževanje grobov, lahko visoka pogodbenica, na katere ozemlju so grobovi, ponudi,  da se olajša prenos posmrtnih ostankov v matično državo. Če  takšna ponudba v petih letih ni sprejeta, lahko visoka pogodbenica  po primernem  obvestilu matični državi uporablja lastno zakonodajo v zvezi s pokopališči in grobovi.

4. Samo visoka pogodbenica, na katere ozemlju so grobovi iz tega člena,  je upravičena  do izkopa posmrtnih ostankov,

a) kadar pride do izkopa v skladu z določbami odstavkov 2 alinee C in 3 ali

b) če je  izkop v nujnem javnem interesu, med drugim tudi iz zdravstvenih razlogov in za namene preiskave; v tem primeru visoka pogodbenica ravna  s posmrtnimi ostanki vedno s spoštovanjem; o predvideni ekshumaciji obvesti matično državo in jo podrobno obvesti o  kraju predvidenega ponovnega pokopa.«

Zakon o prikritih grobiščih in dostojnem pokopu

Ali bo velika koalicija za civilizirano Slovenijo dovolj močna, da bo zakon prispeval k urejenemu mestu mrtvih, bo pokazal čas. Prav gotovo pa odpira možnosti za dialog.

Tone Oblak, znani slovenski poslovnež, ustvarjalec, organizator in dobrotnik iz Argentine, je vložil prošnjo za izkop brata. V morišču in grobišču so bili najdeni posmrtni ostanki treh oseb. Antropološka analiza kaže, da med umorjenimi ni mladoletne osebe, kar pomeni, da arheologi niso našli tedaj osemnajstletnega Ivana Oblaka. Končni odgovor bo dala analiza DNK.

Prav ob takih primerih bomo lahko ugotavljali, ali bo zakon deloval. Po tem zakonu plača izkope Republika Slovenija (tega po zakonu o vojnih grobiščih za družinske grobove ni bilo treba) in prav tako tudi identifikacijo (ta doslej sploh ni bila predvidena). Ko bo Komisija Vladi RS predlagala v sprejem program za naslednje leto, pa se bomo lahko dokončno dogovarjali o dometu zakona. Ali se bo ob njem vzpostavila velika koalicija, ki bo zmogla preseči ugovore vseh, ki bi radi, da bi veljal ukaz notranjega ministra Vlade LRS iz poletja 1945, da je treba vse nepartizanske grobove zravnati z zemljo?

Rov sv. Barbare za veliko koalicijo

Komisija je ob primopredajnih postopkih sprejela tudi izhodišča, da glede na pomen morišča v rovu sv. Barbare še naprej sodeluje z MDDSZ pri nadaljnjih postopkih. Na seji 25. septembra je sprejela naslednje sklepe:

»Vstop obiskovalcev v rov sv. Barbare – Huda jama je do ureditve postopkov, ki so potrebni za urejen vstop obiskovalcev v rov sv. Barbare,  omejen na obiskovalce, ki imajo raziskovalne interese.

Da se izpolnijo pogoji za reden obisk rova sv. Barbare, bo MDDSZ do konca  leta 2015 naročilo vse potrebne dokumente, ki bodo določili postopke in pogoje, pod katerimi je možen dostop tudi širši javnosti.

MDDSZ uredi razmerja s Pivovarno Laško v skladu s predpisanimi pogoji.

V letu 2015 bodo izkopani posmrtni ostanki še preostalih žrtev iz prvega jaška.

Posmrtni ostanki vseh žrtev so do ureditve dokončnega pokopnega mesta pred rovom sv. Barbare prenesejo v eno od kostnic. Preveri se, če je možna začasna hramba v kostnici v Škofji Loki.«

Tudi za uresničitev teh sklepov bo potrebna velika koalicija.

Ali jo bomo dočakali?