"Še več, Tina Gaber se je prelevila v glavno ikono antijanšizma. To je postal njen osnovni modus operandi, potem ko je njen Taubi po dolgem in počez pogorel na evropskih volitvah. Od takrat naprej Despojna tiktoka in instagramira samo še o Janši, janšizmu in sorodnem.
Pogruntala je namreč, da se ji to še najbolj splača."

Piše: Aljuš Pertinač*

V slovenski politiki se vse vrti samo še okrog Tine Gaber. To je skoraj bogokletno samo po sebi, vendar žal hkrati tudi prekleto resnično. Sedaj smo že na točki, ko vlada prek svojega Urada vlade za komuniciranje (Ukom), ki je to itak samo še na papirju, dejansko pa figurira skoraj izključno zgolj še kot propagandno trobilo Taubi & Tina samopercipiranega zvezdniškega para, celo naroča javnomnenjske raziskave, ki merijo Despojnine rejtinge popularnosti.

Ja, prav ste prebrali, Ukom oziroma vlado oziroma Taubija zanima, kaj si javnost misli o Tini Gaber, kot je pred kratkim razkril časopis Delo. Pri tem je posebno pomenljivo, da so jim na Ukomu podatke o tem, da sprašujejo ljudi, kaj si mislijo o Tini Gaber, posredovali šele na zahtevo Urada informacijskega pooblaščenca. Povedano drugače, to, da so de facto postali urad za infotainment prve konkubine v državi, skrivajo kot kača noge. Kar je, kot boste videli, glede na odgovore, ki so jih dobili od anketirancev, povsem razumljivo. Respondenti so namreč med odgovori na vprašanje o razlogu za padec podpore vladi in Robertu Golobu na visoko drugo mesto, v sendvič med veliko idej in obljub ter neizpolnjevanje predvolilnih obljub, uvrstili ponujeni odgovor, pozor: delovanje njegove partnerke. Ljudje so torej izbirali med že vnaprej pripravljenimi odgovori, med katerimi je bilo tudi, kot že rečeno, delovanje njegove partnerke.

To seveda plastično potrjuje, da štejejo Ukom, vlada in seveda kakopak tudi formalni, čeprav vse manj dejanski predsednik vlade delovanje ene najrazvpitejših starlet slovenske estradno-poulične, zabavljaške-kriptopiramidno prevarantske scene za uradno politiko aktualne vlade. Jep, Tina Gaber je, čeprav ni nikoli šla na volitve, ni kandidirala za nobeno funkcijo in uradno ne zaseda nobenega položaja, v praksi sestavni in nepogrešljivi del trenutne oblasti. Vas pustimo malo pri miru, da se vam to šokantno dejstvo, sprto z vsako logiko in osnovnimi postulati katerekoli parlamentarne demokracije v Evropi in po svetu, dodobra usede v zavest, in se medtem posvetimo temeljnim razlogom, zakaj je do tega prišlo.

Prvi je nedvomno antijanšizem. Vse od prve zmage Janševe SDS na volitvah leta 2004 je celotna slovenska politika z izjemo Janše in še nekaj manjših satelitov na desni tipa NSi in občasno na površje priplavajoče SLS zvedena zgolj še na antijanšizem. Samodanijanša je temeljni postulat in osnovno vodilo vseh antijanša predvolilnih koalicij in antijanša vlad. Zadeve so šle celo tako daleč, da so apologeti in profiterji slovenske spodletele tranzicije iz enopartijskega sistema v urejeno, pluralno in demokratično družbo tipa Miha Kovač, Ivo Vajgl, zakonca Jenull/Hegler in tako naprej očitno že svoje otroke, ko so bili še mlajši, strašili, če ne boš pojedel špinače, bo prišel na oblast Janša, ali pa, če ne boš priden, bo prišel pote Janša. Zato ni naključje, da je njih naraščaj, sedaj že malo večji, po duši pa še vedno otročji, ker jim pač, spričo privilegijev in lagodnega življenja, nikoli ni bilo treba zares odrasti, to v celoti ponotranjil do te mere, da sedaj zgolj v antijanšizmu vidi smisel ne samo lastnega obstoja, ampak obstoja celotne politike, družbe, hja, celo države pri nas. Antijanšizem je postal mantra, ki kakorkoli združuje kogarkoli, ne glede na to, kdo je, kako se vede, kaj počne in ali spoštuje naše vrednote, pravila igre in celo zakonodajo, da se le opredeli za antijanšista.

Ker je Slovenija majhna in hočeš nočeš mora slediti globalnim trendom, pa so perfidno in hinavsko antijanšizem za povrh še izenačili z antifašizmom. Če si antijanšist, si antifašist. In seveda obratno, če nisi antijanšist, potem si zagotovo fašist.

Pri tem jim je seveda popolnoma nepomembno, še več, tega v svoji že napol blazni vnemi antijanšizma niti ne opazijo, da s svojim zganjanjem antijanšizma, ki so ga priročno zapakirali v antifašizem, dnevno teptajo vse, za kar se nominalno v tem boju zavzemajo. Odkar traja Festival Svobode, ki je dejansko hvalnica antijanšizmu, so praktično prepovedali svobodo govora. Odkar traja Festival Svobode, sta dovoljena šovinizem in mizoginija. In ne nazadnje, odkar traja Festival Svobode, nimamo več enakosti pred zakonom.

Drugi temeljni razlog, da smo prišli v situacijo, v kateri smo, je neverjetno profiterstvo, tako rekoč vojno dobičkarstvo, ki ga omogoča antijanšizem. Biti antijanšist, kar je izenačeno z biti antifašist, je pri nas stvar ne politične ali celo svetovnonazorske, ampak preprosto poslovne odločitve. Ja, gre za čisti biznis. V imenu antijanšizma je namreč dovoljeno čisto vse, še najbolj zaželeno pa je nesramno bogatenje na račun javnih financ in javnega dobra v korist lastne riti in najbližjih prisklednikov. V imenu antijanšizma nas ropajo pri belem dnevu in pred našimi očmi. Da ima lahko Robi svojo firmo Star-Solar, ki nam prodaja sončno elektriko po ceni, ki jo določi Robi Star sam in s katero plačuje inštrukcije pri prvi konkubini v državi za izpit za starleto, ki ga je, mimogrede, sodeč po nedavno objavljenih posnetkih njune "službene poti v Dallas", ker na dopust oni pač ne hodijo, tudi uspešno opravil, Slovenci plačujemo daleč najdražjo elektriko v Evropi. Ja, prav ste prebrali, država, ki sama zagotovi praktično 80 odstotkov lastnih potreb po električni energiji in ki je neto izvoznik le-te, ima najdražjo elektriko. Zakaj? Zato, da ima Robi Star profit, njegovi frendi, ki postavljajo električne polnilnice ali pa uvažajo električna kolesa, pa dober biznis. Za to namreč gre, da mastno (za)služijo, medtem ko vi kolesarite proti Janši ali pa zbirate podpise za ohranitev pravice do splava. Boli njih džoko za vse to. Njim gre za denar, in to na vaš račun.

Naš Taubi je sicer, tako kot praktično pri vsem, česar se loti, tudi pri tem vojnem dobičkarstvu navaden amater. Šur, na začetku je imel sanjske ideje, kako bi združil in kasneje privatiziral celotno slovensko energetiko, si predstavljate, vsakič ko bi prižgali luč ali priklopili likalnik, bi se morali za to zahvaliti Robi Star-Solarju, Orwell bi bil nedvomno ponosen, ampak iz vsega tega seveda ni bilo nič. Tisti, ki so ga nastavili in so pri tem nedvomno močnejši in sposobnejši od njega, so mu dali par vzgojnih okrog ušes in naš Roberto je stisnil rep med noge in se raje vpisal v šnelkurs za jebeno instagram/tiktok starleto pri svoji tovrstno izjemno potentni uradni bejbi.

Namesto njega pa sedaj harajo drugi in tudi fokus se je od energetike prestavil drugam. Prodajajo se Panvita, Celjske mesnine in T2, prodala se bo na koncu, boste videli, tudi Krka. Vse te prodaje oziroma nakupe pa financirajo z višjimi davki in nizkimi plačami zaposlenih v javnem sektorju. Pri tem lahko tisti med nami, ki so dovolj naivni in mislijo, da gre tu za kak nacionalni interes, spremljajo spopad med domačimi centri moči tipa Borut Jamnik in ekspoziturami srbskih tipa Zoran Janković. Ja, uradni predsednik slovenske vlade mora tiktokat tako, kot mu žvižgajo ena povprečna starleta, en formalno direktor banke SID, prek nekoč grobarja paradnih firm, danes pa formalno finančnega ministra, in en ljubljanski župan, ki je v resnici zgolj emisar, ambasador srbskega vožde Aleksandra Vučića. Fenomenalna razvojna perspektiva, ni kaj.

Tretji temeljni razlog, da smo prišli v situacijo, v kateri smo, pa je nedvomno izrazita negativna selekcija. Začelo se je z idejo, da bodo Slovenijo furali otroci in vnuki prvoborcev, se pravi tistih privilegirancev, ki so že v socializmu živeli v razmerah, kot jih poznamo v Sloveniji danes, kjer profitira privilegirana peščica na račun vseh ostalih. Ta ideja se je kasneje sicer sfižila, ker ti otroci oziroma vnuki seveda niso čutili nobene prave potrebe po tem, da bi morali delati karkoli koristnega, če pa so se že rodili s srebrno žlico v ustih. Namesto njih so zato našli druge, te ta smotane, zapostavljene, neinteligentne, manj uspešne, lene, takšne, ki so v življenju probali že vse mogoče, ratalo pa jim ni še praktično nič. Politika in ključni položaji v državi so postali odlagališče za tako rekoč brezposelne in nesposobne kadre. Kar poglejmo, kdo to so. Formalni premier je človek, ki mu na čelu prejšnje firme niso podaljšali mandata in zaradi katerega plačujemo najdražjo elektriko v Evropi. Predsednica republike je bejba, ki se je neuspešno potegovala za direktorico javne radiotelevizije in ki je morala odstopiti kot predsednica Rdečega križa, ker se je sprla z generalno sekretarko taistega na točki, katera od obeh bo imela več profita od te nominalno človekoljubne organizacije. Predsednica parlamenta je falirana pravnica, ki je morala odstopiti kot sodnica, ker je sodila po svojem karakterju, ne pa po pravu. Minister za šolstvo je človek, ki ima v življenju natanko nič dni vodstvenih izkušenj, kaj šele da bi vodil zgolj eno šolo od več kot 600 šol, da o vrtcih, za katere je sedaj formalno pristojen, niti ne govorimo. In ne nazadnje, direktor državne volilne komisije je bivši povprečen odvetnik in predsednik DZ, ki ne zna speljati niti tako rutinskega opravila, kot so ene navadne evropske volitve. Ja, take oziroma takle mamo.

In posledica vsega tega je, da imamo na čelu vlade starleto in predsednika vlade, ki bi rad bil starleta. Posledično imamo oblast v stilu kultnega ex jugoslovanskega filma Kdo neki tam poje, samo da se sedaj moderno imenuje Kdo neki tam tiktoka, vladanje pa je videti tako, kot je bil videti večerni program v še enem kultnem ex jugoslovanskem filmu Balkan ekspres. Še več, Tina Gaber se je prelevila v glavno ikono antijanšizma. To je postal njen osnovni modus operandi, potem ko je njen Taubi po dolgem in počez pogorel na evropskih volitvah. Od takrat naprej Despojna tiktoka in instagramira samo še o Janši, janšizmu in sorodnem. Pogruntala je namreč, da se ji to še najbolj splača. Potem ko njene prvovrstne vladne politike zaščite nutrij, prepovedi odstrela medvedov, spreminjanja prehranjevalnih navad Slovencev, nabave helikopterjev in novega vladnega letala, če naštejemo zgolj nekatere, očitno niso prinesle želenih rezultatov in so jo v finišu volilne kampanje celo popolnoma umaknili iz javnosti, se je sedaj vrnila na velika vrata. Pri tem ji ni problem, da komentira politiko največje opozicijske stranke, javno blati njene poslanke in spodbuja politično nestrpnost do drugače mislečih, vse, kar jo za našteto kvalificira, pa je slej ko prej zgolj to, da domnevno seksa s predsednikom vlade.

Njeno tovrstno vedenje seveda ne more ostati brez posledic in tako volilni rezultati kot očitno javnomnenjski rejtingi so neizprosni. Ampak tudi za to ima prva konkubina v državi svoj odgovor. Taubija je nemudoma odvlekla na tedenske počitnice v Dallas oziroma München, kjer sta se seveda odlično zabavala oziroma po Tinino delala, ker Robi na dopust itak ne hodi. Z dolgo pričakovanim nastopom poletne vročine pa ga bo itak za tri mesece odvlekla na Crveni vrh (kako prikladno ime, kajne?) nad Savudrijo, kjer bo lahko ves čas nosila kopalke, v katerih se itak najbolje počuti, ker jo spominjajo na dobre stare čase, ko je bila zgolj še starleta in ne Despojna, in kjer bo lahko njen Robi posledično imel ves čas pred očmi ta najpomembnejše stvari v državi in širše.

Ampak največja "dodana vrednost" Tine Gaber, po kateri se najbolj razlikuje od svoje prejšnje, izključno starletske variante, je, da ji je uspelo praktično vse okoli sebe okužiti s tem virusom poziranja, eskortiranja in kvazi vplivništva. Ne govorimo zgolj o Taubiju, ki itak misli, da je alter ego svoje Despojne, ampak tudi o predsednici državnega zbora, ki je mislila, da je intelektualna, filozofska varianta prve konkubine v državi, in ne nazadnje tudi o predsednici republike. Nataša Pirc Musar, ki je vedno stavila na vpliv, moč, denar in status, kar naenkrat prepeva po odrih, se brati z Romi v njihovih naseljih, kjer skupaj kadijo in pozirajo za selfije. Nič narobe s tem, da predsednica republike pokaže, kako smo vsi v državi enaki pred zakonom, čeprav vemo, da v resnici nismo, ampak hkrati bi morala tudi pokazati, da zakoni za vse v državi veljajo enako. Storila pa je ravno nasprotno.

Veseljačenje z obsojenimi kriminalci, četudi zgolj zato, ker si ignorantska in se ne pozanimaš, s kom se objemaš, ne paše nikomur v tej državi, kaj šele po ustavi najvišji politični funkcionarki. Vendar, kot rečeno, virus influenserstva je pač očitno premočan in se uspešno širi naprej.

Kaj nas torej čaka v prihodnje? Prav gotovo nič dobrega. Če Tine Gaber do sedaj ni ustavil nihče, jo bo poslej kdorkoli še težje. Ali res verjamete, da bodo rezultati ankete, ki je jasno pokazala, da sta največji problem vladavine Festivala Svobode ravno Taubi & Tina, karkoli spremenili? Robi jih sigurno sploh ne bo videl, pa četudi bi jih, se jih Tini zagotovo ne bo upal pokazat. In vsi ostali manj pomembni na tem festivalu seveda še veliko manj. Sicer pa, roko na srce, če si zrasel bodisi na ljubljanskih ulicah in po kafičih ali pa na drugi strani v premožnih razmerah nekje v Gorici, je ta Balkan ekspres življenjski stil, ki je postal vladna politika, nedvomno privlačnejši in udobnejši kot pa neko precej suhoparno vladanje tipa Janše ali zdaj že pokojnega Janeza Drnovška. Kam bi šli denimo vi raje, v Dallas na finale lige NBA ali v dolgočasno Švico na neko zapeto konferenco? Naš problem je torej zgolj to, da imamo na oblasti like, ki vidijo svoje pozicije oziroma v primeru Tine Gaber celo svoje uradne zveze kot sredstvo za uresničevanje svojih sanj, namesto da bi se potrudili pomagati nam, žalujočim ostalim, da bi uresničevali svoje.

Preostane nam edino še, da počakamo, ali se bo virus Tine Gaber razširil tudi v evropsko politiko ali pa bo dežela na sončni strani Alp ostala Škocjanski zatok taiste Evrope.

* Aljuš Pertinač je nekdanji politik in voditelj oddaje Faktor na TV3.

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.