POKOJNINE IN MINIMALNA PLAČA

Ob napovedani pokojninski reformi se mi zdi potrebno opozoriti na nekatere anomalije, ki so se zgodile v zadnjih letih zaradi gasilskih in nepremišljenih ukrepov politike.

Z uzakonitvijo minimalne pokojnine 500,00 € za polno delovno dobo se je med upokojence uvedla sistemska neenakost pred zakonom. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) določa odmerni odstotek za pokojnino v višini 57,25% za moške in 63% za ženske, ki ga je politika za nekatere upokojence retrogradno spremenila s povišanjem najnižjih pokojnin. Nič nimam proti povišanju pokojnin, vendar naj to velja za vse enako (v enakem odstotku). Če je nekdo prejemal pokojnino 450,00 € za polno delovno dobo, je bila njegova izračunana povprečna plača (pri odmernem odstotku 57,25%) 786,00 €. Z dvigom pokojnine s 450,00 na 500,00 €, se je dotičnemu namišljenemu upokojencu spremenil odmerni odstotek iz 57,25% na 63,6%. To pomeni še več, kot je predvideno s pokojninsko reformo, ki je bila napovedana pred nekaj dnevi. Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 2017 (ZPIZ-2C), je ustvarjena pozitivna diskriminacija upokojencev z najnižjimi pokojninami, saj jim je bil določen odmerni odstotek v višini 76,5%, ko pa za vse ostale upokojence še vedno velja odmerni odstotek 57,25% od dolgoletne povprečne plače. To pa pomeni, da se upokojenec z minimalno plačo izenači z upokojencem, ki je v svoji delovni dobi prejemal povprečno 900,00 € plače, za katero pa je moral opravljati odgovornejša in bolj strokovna dela. Ali je to prav? Nihče od zastopnikov upokojencev (DESUS, Zveza društev upokojencev…) ob tem ni sprožila pobude za oceno ustavnosti red Ustavnim sodiščem RS. Ali smo vsi enaki pred zakonom, kot nam zagotavlja Ustava RS? Menim, da si država ne more privoščiti, da z odpravo nekaterih krivic ustvarja nove krivice. Če hoče Slovenija ostati pravna država, kot je zapisano v 2. členu Ustave RS in  zagotoviti enakost pred zakonom (14. čl. Ustave RS), potem bi za to moralo poskrbeti Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da bi uvedlo socialni korektiv, ki bi šel iz proračuna Ministrstva, ne pa iz pokojninske blagajne.

V času svoje samostojnosti je država Slovenija že večkrat zavestno siromašila pokojninsko blagajno.

Tako se je to zgodilo v času Peterletove vlade, ko je administrativno upokojila nekaj deset tisoč policistov in drugih uslužbencev v javnem sektorju v njihovih najboljših letih (med 30 in 40 let starosti) in jih je priklopila na vime pokojninske blagajne, čeprav so, prav za prav, komaj začeli vplačevati vanjo prispevke za pokojninsko zavarovanje.

V času Drnovškove vlade je premer dr. Janez Drnovšek odpustil plačevanje socialnih prispevkov nekaterim gigantom slovenskega gospodarstva in na ta način kupoval socialni mir. Kot primer naj navedem samo Slovenske železnice in Litostroj, pa ta dva nista bila edina.

V času Pahorjeve vlade se je uveljavil standard neplačevanja prispevkov v pokojninsko in zdravstveno blagajno, ko je le-ta dopustila, da podjetje v 100% državni lasti (Steklarska Nova d.o.o. Rogaška Slatina) in še nekatera druga, ne vplačujejo prispevkov za socialno varnost svojim delavcem. Namesto da bi država, kot odgovoren lastnik, pokrila te prispevke svojim zaposlenim, je takratni predsednik vlade Borut Pahor raje po nojevsko potisnil glavo v pesek in s tem odprl lovišče tudi zasebnemu sektorju, da začne s tovrstno prakso, ki je bila pred tem bolj izjema kot pravilo.

Torej, skoraj vsaka vlada do sedaj je posegala v pokojninsko blagajno in jo delala vedno bolj revno, ali po sedanji terminologiji: vedno bolj nevzdržno. Ob tem je DESUS, kot edina politična stranka, ki zastopa upokojence, pridno držal »štango« vsem dosedanjim vladam, da so to nemoteno počele. Upokojenci, premislite, komu boste oddali svoj glas na prihodnjih volitvah!

Zveza društev upokojencev (ZDUS) je nekajkrat sramežljivo zavzela stališče, da je treba pokojninsko blagajno očistiti, vendar ga nikoli ni jasno in odločno artikulirala. Pripomniti moram tudi, da je ZPIZ, kot upravnik s pokojninsko blagajno, v vsem tem času dopuščal, da so po njej mešetarili politiki in nikoli se ni postavil na stališče, da nekdo, ki vanjo ni vplačeval, iz nje ne more prejemati izplačil v obliki pokojnine.

Pred novo pokojninsko reformo bi bilo treba:

1.      Zagotoviti, da iz nje prejemajo pokojnine samo tisti, ki so vanjo tudi vplačevali prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in sicer v višini, ki jo določa zakon ZPIZ-2 in kasnejši zakoni, ki bodo nadomestili ta zakon.

2.      Predčasno upokojenim uslužbencem javnega sektorja naj razliko med odmerjeno pokojnino, glede na vplačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in med višino dejanske pokojnine zagotovijo ustrezna ministrstva iz svojih proračunov (MNZ za predčasno upokojene policiste npr. itd.).

3.      Upokojenim delavcem, ki so se upokojili iz podjetij, katerim je Drnovškova vlada odpustila vplačevanje socialnih prispevkov, naj razliko med pokojnino na podlagi vplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidko zavarovanje in dejansko pokojnino, ki jo prejemajo, vplačuje država iz svojega proračuna.

4.      Zaslužnim državljanom (kulturnikom, športnikom ipd.) naj razliko med pokojnino, ki bi jo prejemali na podlagi prejetih vplačil v pokojninsko blagajno in dejansko pokojnino, vplačujejo ustrezna ministrstva (npr. za kulturnike Ministrstvo za kulturo…).

5.      Upokojencem, ki prejemajo pokojnino, nižjo od 500,00 €, naj z ustreznimi socialnimi transferji, ki naj jih za ta namen ustanovi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pomaga navedeno ministrstvo, upokojencem pa naj se iz blagajne ZPIZ izplačuje njim dejansko zaslužena pokojnina. Rešitev prejemnikov najnižjih pokojnin na ta način je nujno potrebno tudi zato, ker je med takimi veliko število upokojenih s.p.-jev, ki so načrtno vplačevali minimalne prispevke za pokojninsko zavarovanje, si na ta račun kopičili premoženje, zdaj pa jim je država širokogrudno povišala odmerni odstotek za njihove »prenizke« pokojnine. Ker bi vse primere Ministrstvo obravnavalo posamično, bi se lahko izognili takšnim anomalijam, ki jih ZPIZ-2C dopušča.

Slovenska politika skuša na prefinjen način medgeneracijsko spreti slovenske državljanke in državljane, ko trdi, da je pokojninska blagajna nevzdržna in da sedanji zaposleni delajo za pokojnine današnjih upokojencev, čeprav so ti redno vplačevali prispevke v socialno blagajno. Ti isti politiki in upravljavci pokojninske blagajne pa z njo niso gospodarili v duhu dobrega gospodarja, o čemer pričajo že zgoraj navedena dejstva. S posegom v Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) in neustavnim dvigom najnižjih pokojnin je politika odprla na stežaj vrata k uravnilovki, ki bi na dolgi rok izenačila vse upokojence, ne gleda na to, kolikšna so bila njihova vplačila v pokojninsko blagajno. SDS je pred leti predlagal, da se oblikuje kartica za vsakega upokojenca oz. bodočega upokojenca, iz katere bi bilo razvidno, kolikšni so bili vplačani prispevki v pokojninsko blagajno, pa so ostale politične stranke to zavrnile z utemeljitvijo, da bi s tem porušili solidarnostno načelo, ki je eden od temeljev pokojninskega sistema pri nas. Tako zgoraj navedeni ukrepi kot tudi uvajanje kartice iz katere bi bilo razvidno gibanje vplačil in izplačil iz pokojninske blagajne bi prispevalo k transparentnosti pokojninske blagajne in na ta način bi se tudi izognili negospodarnemu šarjenju po le-tej. Z izenačevanjem pokojnin, ne glede na vplačane prispevke v pokojninsko blagajno, pa se bo slej ko prej porušil celoten pokojninski sistem pri nas, ne samo eden od temeljev sistema, ki jamči solidarnost. Solidarnost, na katero se sklicuje politika pa jaz razumem tako, da pokojnino lahko prejmejo tudi tisti, ki so postali nezmožni za delo zaradi poškodb, poklicnih ali drugih bolezni.

Država izvaja stalni pritisk na upokojence, ko politiki vztrajno govorijo i nevzdržnosti pokojninske blagajne in ko mora iz proračuna letno prispevati cca 1 mrd. € za izplačevanje pokojnin, pri tem pa pozablja, da je ona kopala luknjo v pokojninski sistem, da za to do danes ni odgovarjal še nihče in da to luknjo očitno želi kopati še naprej.

S tem, med drugim, odvrača pozornost javnosti tudi od dejstva, da vsako leto v Sloveniji ponikne okoli 10% BDP skozi koruptivna dejanja (predvsem pri javnih naročilih in še kje), kar na letni ravni predstavlja več kot 3 mrd. €. Če bi bila država zmožna to korupcijo zajeziti, bi bilo dovolj denarja tako za pokojnine kot za zdravstvo in ostale javne storitve, ki bi jih država morala zagotavljati po 1. čl. Ustave RS, ki pravi, da je Slovenija pravna in socialna država.

Na koncu pa še o minimalni plači. Politika ima polna usta izjav »dostojno plačilo za opravljeno delo« in s temi parolami zagovarja dvig minimalne plače. Ampak, dostojno plačilo za opravljeno delo pomeni tudi dostojno pokojnino po zaključku delovne dobe posameznika. Ker v Sloveniji prejema minimalno plačo dobra polovica vseh zaposlenih, se postavlja vprašanje, kako bo minimalna plača, takšna kot je, sedanjim zaposlenim zagotovila dostojno pokojnino. Očitno država ne pozna druge formule, kot da dolgoročno izenači vse pokojnine. Ta formula v današnjem družbenem sistemu ne more biti vzdržna. Sramota je, da zaradi tega, ker država ne naredi nič, da bi preprečila gromozansko korupcijo, ki smo ji priča v naši državi, trpimo najranljivejše skupine prebivalstva, med katere nedvomno sodimo tudi upokojenci.

                                                                                                          Upokojenec Kajtimir Kunc